Perco, Leopoldo (1884–1955)

PERCO Leopoldo, restavrator in slikar, r. 28. jan. 1884 v Ločniku pri Gor., u. 30. sept. 1955 v Gor. Oče Domenico, mizar, mati Anna Marega, šivilja. Ljudsko š. obiskoval v Ločniku (1890–96), 1900 šel za vajenca k rezbarju Zorziju v Gor. Od 1903–07 obiskoval Scuola industriale (Scamparmi, Ballarini) v Trstu. 1911 šel na študijsko potovanje v Rim. Že zgodaj še je posvetil restavratorstvu; pred prvo svet. vojno je 1912–13 restavriral freske iz 14. stol. v c. sv. Štefana v Fratti. Med prvo svet. vojno je bil avstroogrski vojak. Iz tega časa so se ohranile risbe krajev, skozi katere je potoval (Slovenija, Madžarska, Češka, Karpati). Na Madžarskem je freskiral neko palačo in izdelal več portretov. 1921 se je poročil z Giulio Zarnutel in navezal prijateljske stike z umetniki (med temi tudi Spazzapan). Ustanovil je tudi zasebno š., na kateri je poučeval risanje in dekoracijo. Od 1921–22 je vodil Scuola complementare per apprendisti v Ločniku, istočasno pa poučeval še v Maši in San Lorenzu. 1924 se je udeležil I. umetniške razstave v Gor. (s Pilonom, Spazzapanom in dr.). 1928 je odprl svoj atelje v ul. Manzoni v Gor. 1939 je s C. L. Bozzijem sodeloval pri ureditvi zgod. in umet. muzeja v Gor. 1943–45 je bil občinski delegat za Ločnik pri gor. občini. 1945 je ustanovil v Ločniku Circolo Familiare Friulano. P. se je posvetil predvsem restavratorstvu. S svojim delom je rešil številne umetnine na furlanskem območju, pa tudi na Goriškem, Tržaškem in v Istri. V Gor. je npr. restavriral freske v c. sv. Ignacija (1923, 1931–32), Parolijevo o. sl. na stropu velike dvorane v pal. Attems, več del v pokr. muzeju itd. V Trstu je rest. freske iz XIII.–XIV. st. v c. sv. Justa. Znani so njegovi večkratni posegi v oglejski baziliki. Za nas je pomemben, ker je deloval tudi na slov. ozemlju. Restavriral je poznosrednjeveške freske v p. c. sv. Mihaela v Ozeljanu (1920–23), v ž. c. v Braniku (1922–23), v p. c. sv. Kancijana v Britofu ob Idrijci (1926, tudi zlati oltar iz 17. st.), v p. c. Device Marije v Polju pri Bovcu (1931–35); 1938 in 1946 je rest. svetogorsko podobo Marija z Jezusom in dvema svetnikoma, 1937 pa olt. sl. Sv. družina med štirimi kapucinskimi svetniki v Tinjanu v Istri. P. je poslikal in dakoriral tudi več cerkva (npr. ž. c. v Ločniku, c. sv. Roka in sv. Vida in Modesta v Gor., ž. c. v Bračanu). Na Goriškem je poslikal slov. c: ž. c. sv. Martina v Doberdobu (1921–29, uničeno), ž. c. v Jamljah (1925), ž. c. v Števerjanu (1926), v bližnjih krajih Sje pa ž. c. v Kostanjevici na Krasu (dat. ni), ž. c. v Šempetru pri Gor. (1921–29), ž. c. v Vipolžah (1921–29), ž. c. v Vojščici (1921–29), c. Marijino Celje na Ligu (1926), ž. c. v Temnici (1928–29), c. Marijinega Vnebovzetja v Selah na Krasu (1930, uničeno), c. Žal. M. božje na Gradu pri Mirnu (uničeno) in c. sv. Vida v Vedrijanu v Brdih (1946–47). P-ov opus obsega še oljne sl., tempere, akvarele, grafike in risbe (npr. Ob Soči, 1907; Mekinje, 1915; ciklus 8 risb Ločnika v ruševinah, 1919; Spodnje Cerovo, 1941; portret gospe Marcon, 1945). – V cerkvenih dekoracijah je P. zvest historičnim slogom, v ostalih delih pa je opazna njegova osnovna realistična usmeritev. Od 17. dec. 1972 do 14. jan. 1973 je bila v palači Attems v Gor. velika retrospektivna razstava P-ovega dela. Podobno razstavo pa so priredili v Goriškem muzeju (Kromberk) od 22. sept. do 22. okt. 1973.

Prim.: Cassar, Storia, 99, 154, 168, 452; Leopoldo Pereo pittore e restauratore 1884–1955, Gorizia 1972 (z lit.); Slikar in restavrator Leopoldo Perco. Retrospektivna razstava, grad Kromberk 22. sept. – 22. okt. 1973 (tekst M. Vuk); PrimN 14. sept. 1973; KolGMD 1979, 144.

V-č