Perat, Just (1912–?)

PERAT Just, dopisnik, časnikar, r. 13. apr. 1912 pri Peratih nad Livkom, živi v Novi Gorici. Oče Anton, mati Frančiška Laharnar z Bukovega ob Baški grapi. Oče je tam sodeloval pri gradnji železnice, pozneje je imel pri Peratih majhno kmetijo in bil občinski cestar. Brat Janko (gl. čl.) je napisal več knjig, Alfonz (r. 1916) pa je bil operativni oficir v štabu Briško-Beneškega odreda. Osn. š. je dokončal na Livku. Pozneje je opravljal priložnostna dela in obiskoval dopolnilno večerno it. š., kar mu je koristilo pri službovanju v artileriji it. vojske. Po kapitulaciji It. se je vključil v bataljon Andrej Manfreda in pozneje postal borec Briško-Beneškega odreda. V mar. 1944 je bil sprejet v KPS. Po dogovoru med štabom BBO in Zapadno prim. okrožja v jeseni 1944 je postal član okraj. komiteja KPS za Kobariško, zadolžen za agitacijo in propagando. Organiziral je propagandno komisijo in v njej pričel dopisovati za Tanjug. V začetku okt. 1944 je začel pisati tudi v Partizanski dnevnik in Matajur. Part. dnevnik je objavljal njegova poročila v izvlečkih med splošnim pregledom in v rubriki krajevnih vesti. Od jan. 1945 do osvoboditve je bil v kobariškem okraj. komiteju KPS zadolžen za kulturo in prosveto. Po osvoboditvi je postal dopisnik PDk. Izkaznica dopisnika mu je služila za prikrivanje ilegalnega aktivističnega dela na Kobariškem v času ZVU. Organizirali so manifestacijo in napise po zidovih. Njegove mobilizacijsko pisane članke je preko PDk povzemalo tudi drugo jsl. časopisje. V začetku 1947 je bil iz Kobarida poklican na Goriško okrožje, kjer je postal član propagandne komisije Okrož. komiteja KPJK. V Gorici je organiziral dopisniško mrežo. Mar. 1947 je odšel v Ajdovščino, kjer je postal dopisnik Tanjuga za Prim. v coni B, vendar je deloval tudi v coni A. Preuranjeno je napisal prispevek za Tanjug o tem, da je bila sklenjena izgradnja Nove Gorice, in s tem je pospešil odločitev in začetek gradnje. Prim. je bila tedaj za Jsl. zanimivo področje. Veliko kratkih prispevkov za Tanjugov bilten je razširil in brezplačno objavljal v časopisu Nova Gorica. Po priključitvi Prim. so se lokalna dopisništva razpustila in ostala so le republiška. 1949 je bil dodeljen SPor in po njegovi združitvi z Delom je ostal do upokojitve dopisnik Dela v Novi Gor. Tudi po upokojitvi je objavljal fotoreportaže v TV-15, PrimN, Vojaškem Informatorju, Tovarišu. Prizadeval si je za razvoj pasivnih krajev ob meji. Kot časnikar je bil samouk, saj je opravil le nižjo polit. šolo pri GK v Lj. in nekaj tečajev. Njegovo delo pa je obsežno in prejel je več medalj in priznanj. Pri dopisih je večinoma uporabljal kratici J. P.

Prim.: Osebni podatki; Part. dnevnik 23. nov. 1944; Ciril Zupanc, Zapadno-primorsko okrožje, 96; izkaznica dopisnika PDk št. 48, izdana v Trstu 2. maja 1945; Reportaža o poti nekega topa, Delo 4. sept. 1968, 7 in nadaljevanja v Delu 5., 6., 10. in 12. sept. 1968; Miodrag Govedarica, Iz polresnice je zraslo resnično mesto, Nedeljski dnevnik 1. maja 1977.

Stres