Perat, Janko (1921–2001)

PERAT Janko, publicist, družbenopolitični delavec, r. 29. apr. 1921 v Peratih pri Livku nad Kobaridom. Oče je bil občinski cestar, v družini je bilo šest otrok, ki so se vsi udeležili NOB, mati pa je bila zaprta v tržaških zaporih Coroneo. It. so ga mar. 1941 predčasno vpoklicali na odsluženje kadrovskega roka in ga sept. poslali na bojišče v Libijo, od koder je že nov. pobegnil k zaveznikom. Najprej so ga vključili v jsl. bataljon 10. indijske divizije VIII. angl. armade, s katerim se je bojeval po različnih bojiščih v Afriki. Febr. 1943 je bil dodeljen britanskemu letalstvu (RAF) ter se izpopolnjeval v letalski bazi 107 MU RAF ob Sueškem prekopu, kjer je bil eden izmed pobudnikov upora naših letalcev proti kralju Petru in begunski vladi v Londonu. Do upora je prišlo 1. dec. 1943 in se je nato razširil tudi na druge vojaške enote, v katerih so bili Primorci in drugi Jugoslovani. V NOV se je vključil kot prekomorec in je deloval v 1. letališki eskadrilji do demobilizacije 30. avg. 1946. Zatem je delal vrsto let kot poklicni polit. delavec; zadolžen je bil predvsem za zdravstvo, socialno varstvo, šolstvo, kulturo in telesno kulturo. Od 1. okt. 1946 do 31. avg. 1955 je delal pri okraj. odb. OF Tolmin in pri Obč. ljud. odb. Tolmin, nato je bil do 2. okt. 1962 načelnik oddelka za družbene dejavnosti pri Obč. ljud. odb. Gorica, zatem pa je opravljal enako dolžnost pri Skupščini obč. Lj. Center. Od 1966 do upokojitve 1974 je bil direktor Doma upokojencev v Lj. Ves čas je sodeloval pri različnih polit. organizacijah (večkrat je bil član plenuma SZDL Sje ter v različnih društvih: 25 let je delal v različnih odborih Lovske zveze Sje, skupno z Olgo Kraigher in Bojanom Accettom je ustanovil Gerontološko društvo Sje. Ob delu je študiral na Višji šoli za socialne delavce v Lj., kjer je diplomiral 1961, nato pa je nekaj časa študiral tudi na Filoz. fak. v Lj. sociologijo. Izpopolnjeval se je na Institutu za gerontologijo Ana Aslam v Bukarešti (1965). – Napisal je nad 300 člankov s področja socialne gerontologije, s področja lovstva, planinstva in varstva narave, poleg tega pa vrsto memoarskih in strokovnih del o narodnoosvobodilnem gibanju na Bližnjem vzhodu. Gerontološki članki so ostali raztreseni v periodiki (Komunist, NRazgl, Delo itd.), zanimanje je vzbudil njegov obsežni članek o varstvu narave Planine umirajo počasi (Kmečki glas 12.–21. dec. 1975 ter PrimSreč 1977, št. 5, str. 7). Te problematike se je lotil tudi v knjigah o lovstvu, v katere se vpletajo tudi memoarske in leposlovne komponente: Utrinki iz lovske koče (Lj. 1980); Zelene stečine (Lj. 1977 – izbor tekstov z lovsko tematiko od Jurčiča dalje, sourednik je P.); Divjad (Lj. 1983 – izbor barvnih posnetkov divjadi naših fotolovcev ter spremljajoči teksti, sourednik in soavtor P.). V številnih člankih in feljtonih je opisal tudi svojo usodo, ki jo je podal tudi v memorskih delih Umirajoči čas (Koper 1970); Golo upanje (Koper 1976); Reci mi Sandro (Lj. 1977); Odločitev v puščavi Koper 1980). Poleg tega je napisal tudi biografsko povest o športniku Janezu Poldi: Polda (Koper 1973). Nastopal je tudi kot kritik literature o prekomorcih.

Prim.: Osebni podatki; kritike posameznih knjig; SBibl; Tone Svetina, Predgovor, v knjigi Utrinki iz lovske koče; Albert Klun, Iz Afrike v narodnoosvobodilno vojsko Jsle, Lj. 1978, 549 in drugod.

Jan