Pelizzo, Luigi (1860–1936)

PELIZZO Luigi, škof, r. 26. febr. 1860 v Fojdi (Faèdis) v Benečiji v premožni slov. družini, u. 14. avg. 1936 prav tam. Oče Domenico, mati Rosa Costaperaria iz okolice Fojde. Imel je dva strica duhovnika: po očetovi strani je bil duhovnik v kraju Valle pri Tricesimu, po materini strani žpk pri Karmelski Materi božji v Vidmu. Tri razr. osn. š. je dovršil v Fojdi, ostale študije v semenišču v Vidmu in bil posvečen v duhovnika 1884. Dve leti je študiral na Collegio Lombardo v Rimu in z odliko dosegel doktorat iz kanonskega prava. Nato je služboval leto dni v Fojdi. 1887 je bil imenovan za prof. kanonskega prava in cerkv. zgod. v videmskem semenišču, 1894 je postal prof. moralne teologije in podrektor. Od 1900–05 je bil rektor v semenišču, poučeval pa je socialne nauke. 1902 je bil imenovan za častnega kanonika v vid. stolnici, 1905 še v Čedadu. Že tedaj je pokazal izreden smisel za gradnjo ali obnovo cerkv. stavb. V Vidmu je obnovil semenišče in 1905 odprl novo semenišče v Čedadu, kjer so dve leti prej odprli zavod s pripravnico za semenišče. Z razpravami je sodeloval v vid. dnevniku Patria del Friuli, npr. Documentata istoria dell'eredità di Mons. Bernardis (21. in 28. apr. 1904); A proposito di un monumento a S. Paolino a Cividale (4. maja 1905) idr. Papež Pij X. ga je imenoval za škofa v Padovi, 19. avg. 1905 je bil posvečen, škofijsko stolico pa je zasedel 2. maja 1907 in ostal tam 16 let. Že prvo leto je ustanovil tednik La difesa del popolo, češ da tudi »ljudstvo, ki dela, zahteva svoj časopis, ki ga rado bere na Gospodov dan«. 1909 je prav tako v Padovi ustanovil dnevnik La libertà, ki je širil kršč. načela po velikem delu Veneta. 1912 je postal še apostolski administrator Adrie. Zaradi njegovega protifaš. zadržanja so ga na diplomatski način odstranili iz Padove in povišali v naslovnega nadšk. Damiate, dodelili pa »Sacra Congregazione della Rev. Fabbrica di S. Pietro« v Vatikanu, kjer je bil tajn. in ekonom. Kakor je prej v Padovi obnovil staro semenišče in zgradil malo semenišče v Thiene, tako je v Rimu utrdil kupolo sv. Petra in obnovil velik del marmornatega tlaka. Iz odstranjenega marmorja je dal zgraditi v rojstni Fojdi novo cerkev in jo posvetil 1934; v njej je tudi pokopan. Pomembni so njegovi tiskani pastirski listi, zlasti L'azione cattolica iz leta 1916 o polit. dolžnostih katoličanov, in Il Comunismo, suoi errori dottrinali e pratici iz 1920. V njem govori o komunizmu in priporoča ljudem, naj bodo zvesti veri, pravični, resni in delavni. Odkrito jim je svetoval, naj se pridružijo Ljudski stranki. – P. je bil po rodu beneški Slovenec in je po izjavi njegove nečakinje Marinu Qualizzi »doma in z nami govoril vedno in samo po naše«. Vendar je bil po izobrazbi in službi popolnoma vključen v it. življenje kot vrsta njegovih rojakov. Toda na P-ovo znanje slov. knjiž. jezika bi kazalo tudi to, da je bil 1903 drugi ud Mohorjeve družbe v videmski nadšk., takoj za Trinkom, ki je bil poverjenik. Prav tako ni med svojim delovanjem v semenišču nasprotoval slov. knjigam, saj so bili vsi beneški semeniščniki naročeni na knjige MD do 1914. Na večje znanje slov. kaže morda tudi to, da izhaja njegova družina iz takrat povsem slov. zaselka Ravne (Costapiana), ki leži na hribovitem delu obč. Fojde. Vse to kaže, da je bilo njegovo poznanje slov. razmer dosti globlje in širše, kot se da razbrati iz it. virov, deloval pa je seveda samo v it. okolju.

Prim.: Gius. Dalla Torre, Memorie, Milano 1965; Società rurale e resistenza nelle Venezie, Atti del Convegno di Belluno, 24.–26. ott. 1975, Milano 1978; M. Vertovec, Beneški duhovniki in usodno leto 1933, JKol 1983, 49.

Vertovec