Pelicon, Anton (1763–1850)

PELICON (PILIZON, PELLIZON, PILLIZON, PELIZON) Anton, izdelovalec violin in sorodnih godal, r. v jan. (kršč. 28. jan.) 1763 v Rubijah (v krstni knjigi je zapisovalec prečrtal Gabrje in zgoraj zapisal Rublje), u. 27. okt. 1850 v Gor. Oče Franc, mati Uršula Cotič (Zottig) z Vrha. P. je najpomembnejši član rodbine, ki je nad sto let imela delavnico glasbil na Goriškem oz. v Gor. Ni znano, kje se je P. izučil obrti. Cossar domneva, da mu je bil prvi učitelj stric Sebastijan, mizar v Gor. (V por. knjigah gor. stoln. je res izpričan neki Sebastijan Pelicon (de Rubia), ki se je 16. apr. 1752 poročil z Barbaro Leskovec (Leskoviz). Iz krst. knj. v Gabrjah pa je razvidno, da je bil Sebastijan res brat P-ovega očeta in je bil kršč. 19. jam. 1723). P. se je 12. febr. 1787 poročil v c. sv. Ignacija z Uršulo Disopra in imel z njo tri otroke: Frančiška, Elizabeto in Janeza Andreja. Po ženini smrti se je 25. avg. 1799 ponovno poročil, in sicer s Cecilijo Podlipnik (Podlipnich), ki mu je rodila 14 otrok: Jožefa (1800), Uršulo (1801), Vincenca (1802), Antona (1803), Jožefo (1804), Vincenca Jurija (1805), Alojzija Janeza Kr. (1807), Antona (1809), Karla (1811), Mihaela (1812), Alojza (1814), Ferdinanda (1816), Filipa (1817), Magdaleno (1817) in Petra (1819). P. je stanoval v ul. sv. Antona; delavnico je imel najprej na št. 1 na trgu sv. Antona, nato blizu gledališča Banideu, končno na št. 412 današ. ul. Morelli. Po doseženih uspehih je zelo verjetno, da se je zahtevnega izdelovanja violin izučil zunaj ožje domovine. Njegovi izdelki so dosegli tako kvaliteto, da ga omenjajo celo nemški in ital. viri. W. L. Lütgendorf pravi, da so P-ovi instrumenti, kljub naslonitvi na Amatijevo šolo, tako svojski, da jih lahko imamo za originalne. Meni tudi, da bi bili še boljši in lepše zveneči, če bi P. imel na razpolago boljši les. Izvedenci pravijo, da so značilnosti P-ovih violin polžek z zelo poudarjeno spiralo, nizek resonančni trup z zelo poudarjenimi robovi pokrova in dna, široke, skoraj pokončne izvočnice in kot ambra rumenkast lak. Tri P-ove violine so bile razstavljene že na prvi umetniški razstavi v Gor. 1887. Iz nekega potrdila (1796) gledališča Bandeu je razvidno, da je bil P. tudi restavrator čembalov. V Sovodnjah je še živo izročilo (M. Češčut), da je rodbina Pelicon imela v hiši nasproti cerkve delavnico violin. To potrjuje tudi podatek (Cessar), da je prof. Jožef Blažič v Ronkah imel violino sign. in dat. Antonio Pellizoni fecit Savognae anno 1832. Dejstvo, da je P. takrat že imel svojo delavnico v Gor., bi lahko potrjevalo domnevo, da so Peliconovi imeli v Sovodnjah delavnico že mnogo prej (mogoče z manj kvalitetnimi izdelki, ki so zadovoljevali predvsem potrebe ljudskih godcev), in da je P. prišel v Gor. predvsem v upanju na boljši zaslužek in številnejše ter zahtevnejše naročnike (saj je bilo takrat v Gor. živahno glasbeno življenje). V zač. našega stoletja je bilo več P-ovih instrumentov v Trstu, na Goriškem (večje število violin, viol, violončelov in kontrabasov je imela mestna glasbena šola), v Bologni, Benetkah in Istri. Nekateri menijo, da so P-ova godala našla pot celo v Anglijo in na Madžarsko. Gor. pokr. muzej na gor. gradu hrani dve P-ovi violini (sign. in dat. Antonius Pelizon fecit Goritiae 1842 in Antonius Pelizan fecit Goritiae 1849), eno pa ima Istituto di musica v Gor. (sign. in dat. Antonio Pelizon facit, Goritia 1825). Od sedemnajstih P-ovih sinov so štirje sledili očetovemu poklicu. Jožef Frančišek (1. oktobra 1800 – 5. dec. 1874), ki se je učil pri mizarskem mojstru Francu Trobcu, je izdeloval različne vrste godal in bil znan tudi kot restavrator starih glasbil. Igral je v mestni godbi, od 1852 do 1854 tudi v orkestru mestnega gledališča. Anton Vincenc Jožef (6. dec. 1809 – 21. jan. 1861) je imel delavnico na št. 299 v dan. ul. Garibaldi. Bolj kot izdelovalec je znan kot restavrator glasbil. Karel Frančišek Floreano (5. maja 1811 – 20. nov. 1891) je izdeloval dobre instrumente. Polkr. muzej v Gor. hrani njegovo violo, dat. 1868, na I. razstavi godal v Gor. 1984 pa je bila razstavljena njegova violina (1881, last. V. Clemente, Ronke). Filip Janez Kr. (9. jun. 1817 – 30. jan. 1897) je mogoče najmanj pomemben. Izdeloval je glasbila, ki jih je nato predvsem posojal popotnim godcem. Bil je dolga leta fagotist v mestni godbi. Mogoče se je od P-ovih sinov posvečal izdelovanju glasbil tudi njegov sin iz prvega zakona Janez Andrej (Cvetko omenja Andreja Pelizona [1843] iz Gorice). Vsem tem bi lahko prišteli še Sigismunda (r. 6. okt. 1851 v Gor.), vnuka Antona st., oz. sina njegovega najmlajšega sina Petra. Osemnajstleten se je preselil v Trst, kjer se je najprej uveljavil kot tenorist. Kasneje se je posvetil izdelovanju godal in orgel. Znanih je nekaj njegovih violin, viola, violončelo in kontrabas. S piščalmi starih orgel tržaške stolnice in še nekaterih drugih je izdelal orgle za ž. c. sv. Janeza Kr. v Trstu. Manjše orgle, ki jih je izdelal za občinsko gledališče v Trstu, so kasneje prodali ž. c. Maria delle Grazie v Trstu (uničene).

Prim.: Krst. mat. III, Gabrje; La I. esposizione artistica goriziana aperta il giorno 19 ottobre dell'anno 1887. Memoria compilata per cura di L. C. Ippaviz, Gorizia, str. 88; W. L. Lütgendorf, Die Geigen und Lautenmacher, Frankfurt am Mein 1904; Isaia Bilie, Gli strumenti ad arco e i loro cultori, Roma 1928, 87; R. M. Cossar, Vecchia liuteria goriziana, Gorizia 1939 (s 6 sl.); Cossar, Storia, 278–285, 404; Soča 27. dec. 1952 – 3. jan. 1953, VI, št. 281–82, 3; D. Cvetko, Zgod. glasbene umet. na Slov. II, Lj. 1959, 233; Jelerčič, 29–30; G. Bradaschia, Andiamo insieme a visitare i musei provinciali di Gorizia, Gorizia 1980, 157; Maria Teresa e il Settecento goriziano, Catalogo della mostra, Gorizia, Palazzo Attems 12 dic. 1981 – 28 febbr. 1982, 85, 272; M. Češčut, Anton Pelicon (1763–1850) (v Sovodenjski zbornik I, izd. in zal. Kmečko-delavska posojilnica v Sovodnjah 1983, str. 141–43); I. Mostra di strumenti ad arco 11–16 sett. 1984 (Gorica), katalog; Enciclopedia monografica del Friuli-Venezia Giulia III, 2063.

V-č