Pavletič, Jožef (1847–1921)

PAVLETIČ Jožef, duhovnik, r. 8. dec. 1847 v Štandrežu, u. 20. apr. 1921 v Gor. Oče Anton, kmet, mati Ana Pavletič, gospodinja. Brat Gotard, prav tako duhovnik (gl. čl.). Gimn. je dovršil v Gor. in stopil v semenišče. Posvečen v duhovnika 6. sept. 1871. Služboval je najprej kot duhovni pomočnik Andreju Brezavščku v Štanjelu na Krasu. 1874 je postal kaplan v Solkanu in 1878 vikar v Cerovem. 1882 je odšel za župnika v Renče, kjer je ostal devet let. 1891 ga je kard. Missia imenoval za župnika in dekana v Šempetru pri Gor., obenem za člana dekanijskega šolskega sveta. Kot šempetrski dekan je P. učinkovito deloval na mnogoterih področjih. Dal je preslikati šempetrsko cerkev s freskami, tako da se je mogla prištevati k najlepšim v gor. okolici. Odločilno je prispeval, da je hranilnica in posojilnica v Šempetru odkupila zemljišča od barona Locatellija, in tako rešil marsikaterega kolona poloma. Maja 1906 ga je nadškof Sedaj poklical v Gor. in mu izročil kanonikat pri gor. stolni cerkvi. Imenoval ga je za svetovalca nadšk. konzistorija in za člana gor. šol. sveta. Kmalu potem je P. postal župnik stolniške župnije in dekan vse goriške mestne duhovščine. Od Sv. stoike je prejel častni naslov apost. protonotarja in papeževega hišnega prelata. Stolniški župnik P. je tako zavzel eno vodilnih vlog vsega verskega in cerkv. življenja v gor. nadšk. Prevzel je mesto preds. Društva sv. Družine za izseljence in vodstvo slov. Duhovske zveze. 1913 je postal nadšk. nadzornik vseh slov. šol v Gor. Sredi tako plodnega dela ga je zalotila prva svet. vojna. Za nekaj časa se je umaknil skupno z nadškofom Sedejem in bogoslovci v Stično na Dolenjsko. Veliko se je trudil za prim. begunce. Po zlomu pri Kobaridu se je vrnil iv Gor. Našel je stolnico, svojo župnijsko cerkev, porušeno. Začel je z obnovo. Toda težke razmere, ki so nastopile za Slov. po priključitvi k Italiji, pa še smrt brata Gotarda so ga strle.

Prim.: Dr. R. Klinec, Msgr. J. P., Stoletnica štandreške čitalnice, Gor. 1969, 54–56.

Rij.