Pahor, Boris (1913–2022)

PAHOR Boris, pisatelj, r. 26. avg. 1913 v Trstu, kjer živi. Oče Franc iz Kostanjevice na Krasu, fotograf na kriminalnem odd. policije v Trstu pod a.-o. monarhijo, mati Marija Ambrožič iz Male Pristave pri Št. Petru na Krasu (Pivka), gospodinja. Osn. š. v Rojanu (1920–24) in v ul. Ruggero Manna (1924–25), nato trg. zavod (1926–28). 1930 je stopil v 4. razr. klas. gimn. v Škof. semenišču v Kopru in 1935 maturiral. Po maturi je vstopil v gor. bogoslovje, a ga 1938 zapustil. Ker koprska matura ni bila drž. priznana, se ni mogel vpisati na U, zato so ga 5. febr. 1940 poklicali k vojakom in poslali v Libijo, kjer je ostal do 8. febr. 1941. Tu je v jes. roku 1939–40 maturiral na Liceju G. Carducci v Bengaziju in se v akad. letu 1940–41 vpisal na Lettere na U v Padovi (do 1943–44). Po vrnitvi v It. je bil mesec dni v karanteni v Pagani in blizu Salerna, nato je služboval kot narednik-tolmač v taborišču za ujete častnike jsl. vojske v Bogliacu ob Gardskem jezeru. Po it. kapitulaciji se je sept. 1943 vrnil v Trst in sodeloval z ilegalo, 21. jan. 1943 so ga doma aretirali domobranci in predali Nemcem. 29. febr. 1944 so ga prepeljali v Dachau, potem v Natzweiler-Struthof, sept. spet v Dachau, jan. 1945 v Harzungen (Dora), apr. v Belsen-Bergen, od koder so ga 27. apr. 1945 rešili zah. zavezniki. Ker se je v taborišču nalezel jetike, se je pridružil Francozom, ki so ga poslali v sanatorij v Villiers-sur Marne. Po ozdravljenju se je konec dec. 1946 vrnil v Trst in 11. nov. 1947 doktoriral v Padovi s tezo Espressionismo e neorealismo nella lirica di Edvard Kocbek (pri prof. A. Cronii). Živel je kot svoboden umetnik, ker ga ZVU ni sprejela v šol. službo, šele 1. nov. 1953 je dobil mesto prof. na Dvoletnem trg. strok. tečaju na Katinari (Trst). 30. okt. 1952 se je poročil s Frančiško Radoslavo Premrl (gl. čl.), sestro prim. narod. heroja Vojka (gl. čl.). Nato je učil na Niž. sred. š. pri Sv. Jakobu (1954–64), Trg. tehn. zavodu Ž. Zois (1964–67) in Učiteljišču A. M. Slomšek (1967–75), ko so ga predčasno upokojili, ker so mu šteli vojaška in taboriščna leta. – P. je doraščal v dobi fašizma. Ko mu je bilo sedem let, je z grozo gledal zublje Narodnega doma, ki so ga požgali fašisti. Najhuje pa je bilo, da je moral po četrti osn. š. nadaljevati učenje v ital. To se je nadaljevalo tudi v Kopru in Gor. Vendar se je v Kopru ob slov. knjigah, ki jih je skrivaj prebiral, izpopolnjeval v slov. Poskusil se je v prozi in sodeloval s prvimi spisi v ilegalnih ciklostil. revijah Brinjevke (ur. M. Matičetov), Malajda (sour.) in reviji brez naslova (ur.). Iz bogoslovja se je oglasil v celjski Mladiki s črticama Bebec Janez (1937) in leto pozneje z Rdečim plaščem (obe pod psevd. Jožko Ambrožič). V letih 1939 in 1940 je poslal dve trž. črtici v lj. Dejanje, in sicer Podobe iz Trsta in Človek pod motovilom. Podpisal se je s polnim imenom. Po vojni je sodeloval v trž. Razgl, PDk, JKol, lj. NS, Sd, Perspek, PV, PiČ, mrb. Obz, Dial, po ukinitvi Razgl se je posvetil predvsem trž. revijam Sidro in Tokovi (sour. obema) in Zalivu, najprej kot sour., potem ur. – V prvem obdobju P-evega ustvarjanja prevladujejo novele in črtice. Kar 25 jih je priobčil v Razgl, nekaj drugod in iz njih so nastale vse tri P-eve zbirke novel in črtic: Moj tržaški naslov (GregZal Tr. 1948). Obsega 13 novel in črtic iz taboriščnega življenja, iz Trsta in iz kraške vasi pred priključitvijo k Jsli. S knjigo je P. že nakazal svojo vsebinsko, idejno in umetniško pot. Kres v pristanu (MK Lj. 1959) obsega sedem novel in prikazuje čas pred prvo svet. vojno in faš. zatiranje. V prvi ital. in slov. otroci bratsko prenašajo težave prve svet. vojne, pod faš. gori Nar. dom, šole so ital., učitelj obesi učenko za kiti na obešalnik, ker je med odmorom spregovorila slov. (Metulj na obešalniku), faš. so skladatelja Lojzeta Bratuža zastrupili z umazanim strojnim oljem (Rože za gobavca). Zbirko je P. 1972 ponatisnil pri DZS v Lj. v antologiji, namenjeni šolam, pod naslovom Grmada v pristanu, jo temeljito izpilil ter ji dodal odlomke iz knjig Parnik trobi nji in Nomadi brez oaze. Uvod ji je napisal Lavo Čermelj, spremno besedo Književno delo B. Pahorja pa Jože Pogačnik. Tretja knjiga novel in črtic je izšla pri SM 1960 pod naslovom Na sipini. Tri novele govorijo o duševni zavori trž. Slov. pod faš., štiri o življenju taboriščnikov v Nem., zadnjih deset o življenju v Trstu po vojni. 1974 je izšla v Mrbu za pisateljevo 60-letnico antologijska zbirka Varno naročje, kjer je ponatisnjenih 16 novel in črtic: 5 iz Moj trž. naslov, 1 iz Kres v pristanu, 8 iz Na sipini, 2 sta novi. Uvod je napisal Joža Mahnič. Nova je naslovna črtica Varno naročje, kjer očita P. Slov., da se vedno zatekajo v kako varno naročje, k materi, nazorom ali ideologijam. Grmada v pristanu in Varno naročje predstavljata najboljšo P-evo novelistiko. V njih je razvil vso motiviko svojega pisanja, zato je njihova problematika obsežna in izčrpna. Ljudje so izrezani iz vsakdanjega življenja, psihološko prefinjeni in enkratno podani. Pisatelj jih prikazuje z različnimi tehnikami, z opisom, dialogom, retrospektivo, impresionistično in z vsemi možnimi barvami dneva in noči. Ljudje in narava so intimno povezani, narava pa nastopa tudi kot samostojna življenjska in estetska vrednota. Posebno mesto zavzema morje, ki je živ element v več novelah. Slog je razgiban, jezik oseben in prepleten z domačimi izrazi. – Vzporedno z novelami je začel P. kmalu pisati romane, ki so v glavnem avtobiografski, čeprav ne gre za zgod. avtobiografijo, ampak za svobodno poustvaritev, ki je dopolnjena še z resničnim narodnim in polit. dogajanjem časa, v katerem se romani godijo. Ker je pisatelj po lastni izjavi izgubil svojo pravo človeško podobo z odpravo slov. šole, išče junak v romanih svojo polno človeško podobo. Pozneje se je njegova podoba še skalila ob iskanju poklica in v nem. koncent. taborišču, ko je doživel razčlovečenje človekovega dostojanstva in gledal smrti v obraz. Iz teh doživetij in izkušenj sta se izoblikovala dna osnovna problema, in sicer narodnostna usoda trž. Slovencev in doživetje taborišča. Obe vprašanji se pogosto prepletata v istem delu, zdaj prevladuje narodnost (Mesto v zalivu, Nomadi brez oaze, Parnik trobi nji, Zatemnitev, V labirintu), drugič taborišče (Onkraj pekla so ljudje, Nekropola, Skarabej v srcu). Tema osnovnima motivoma je pisatelj pridružil vrsto drugih: socialna nasprotja in krivice, nasilje in grozote fašizma, strahopetno prilagajanje in nravstveno propadanje Slov., ki so pogosto psihično zavrti, a se začno kmalu po nastopu faš. narodnostno prebujati in upirati, borba proti vsem diktaturam (Vila ob jezeru), vprašanje vere in pluralizma v polit. življenju (V labirintu) itd. Važna vsebinska komponenta je močan eros, ki sega od anarhičnega iskanja do lepih in osrečujočih ljubezni, ki človeka prerodijo in mu dajo smisel, po strahotah taborišč in ubijanja. Važni sestavini sta tudi narava in morje, saj mora biti človek z njima tesno povezan: »Ko se mu posreči, da vcepi, kakor pravkar, svoje misli, svojo človeško usodo na življenje narave in morja ob nji, tedaj je močan, nekako večen, kakor dopoldne, ko je tu zgoraj v travi poslušal kobilice in gledal morje« (Mesto v zalivu). Prvi P-ev roman je izšel skoraj v celoti v trž. Razgl 1949 in 1951 pod naslovom Prevratna jesen. Pozneje ga je predelal in 1955 je izšel pri Lipi v Kopru kot Mesto v zalivu, 1964 pa pri MK v Lj. v zbirki Sivi Kondor z ured. spremno besedo. Dogaja se tri dni v sept. 1943, ko se je ital. država sesula in se slov. vojaki vračajo domov. Tudi Rudi Leban se zateče na Prosek, kjer so ljudje vsi spremenjeni, z zaupanjem gledajo v prihodnost, organizirajo odhode v gozd in so prepričani, da bodo sami odločali o svoji usodi. Rudi odide v Trst, češ: »Svoje pravice v tem mestu si lahko priborimo samo tukaj, na tržaških ulicah. Mi moramo dokazati, da smo tukaj. In zdaj to lahko dokažemo. Da smo tukaj in kakšni smo.« Iz galerije kraških ljudi izstopata psihološko poglobljeni Vida in Majda. Po J. Mahniču je Vida »nova inačica v vrsti slov. lepih Vid, morda izmed vseh najbolj pristna in polnokrvna«. Istega leta je izšel drugi P-ev roman Vila ob jezeru (Obz. Mrb. 1955), ki je izhajal kot novela Laneni kosmiči v laseh v trž. Razgl 1950. Na zunaj imata romana nekaj skupnega: v Mestu v zalivu pride Rudi za tri dni na Prosek iz ital. vojske, sreča Vido in Majdo in se utrdi za ilegalno delo v Trstu. V Vili ob jezeru pride trž. slov. arhitekt nekaj let po vojni za tri dni h Gardskemu jezeru, kjer je bil ital. vojak. Seznani se z Luciano in med njima vzplamti ljubezen. Ker pa je Luciana navezana na umrlega diktatorja, ki je nekaj časa živel v bližnji vili, jo z dolgimi razgovori prevzgoji v nasprotnico diktature in fašizma. Idejno je P. v romanu pesnik življenja in njegovih lepot, glasnik demokracije in človečanstva, borec proti social. in narod. razlikam. Za roman je dobil nagrado Društva slov. pisateljev, preveden pa je bil v srb. (Kosmos, Bgd 1958, Roksanda Njeguš). Tretji roman so Nomadi brez oaze (Lipa, Koper 1956), s podnaslovom Afriška kronika. Pisateljev dvojnik Bojan Pertot služi vojsko v Libiji z mnogimi prim. Slov., istrskimi Hrvati in tisoči Ital., prenaša težave afriške vročine, puščavskega vetra in peska, utrujajočih vaj in pohodov, istočasno pa zbira rojake in jim slika faš. nasilje nad slov. in hrv. življem v It. ter jih počasi narodno prebuja. Zaradi svoje preteklosti je ves zagrenjen in notranje razklan, v stiku s sovojaki in arabskim ljudstvom pa se začne sproščati, otresati občutka manjvrednosti. Dve leti pozneje je izšel roman Onkraj pekla so ljudje (DZS Lj. 1958). Ker se je izkazalo, da je roman na nekaterih mestih preveč razvlečen (542 str.), ga je za tretjino skrajšal in predelal ter ponovno izdal pri ZTT 1961. Tretjič je izšel v samozal. 1978 s spremenjenim naslovom Spopad s pomladjo (336 str.). V pojasnilu pravi, da je spremenil naslov zato, ker se mu je zazdel »preveč neizpodbiten, kajti tudi upravljalci taborišč, katerih se je junak spisa rešil, so bili, čeprav skaženi, še zmeraj ljudje«. Glavni junak se reši iz nem. taborišč in se zdravi v franc. sanatoriju. Zaljubi se v bolničarko Arlette in se z njeno pomočjo iztrga iz sveta senc in groze, ki so se mu neprestano vračale v misli in sanje. Na življenje in njegov smisel pa ga pomaga navezovati tudi narava, v katero se iz sanatorija stalno zateka. Ob spominjanju na strahote taborišč pa junak veliko razmišlja o ureditvi sveta, »da bo človeška in dobra«. Tudi za ta roman je dobil P. nagrado Društva slov. pisateljev. Peti roman Parnik trobi nji (CZ Lj. 1964), je P. zasidral v rodnem Trstu v dobi faš., ko je moralo prenehati vse slov. kult. in polit. delo. Godi se v poletju 1940, s spomini in posegi pa sega nazaj do požiga Narodnega doma. Osrednji osebi sta Danilo, absolvent padovanske U, doma v Barkovljah, član ilegalnega gibanja v Trstu, in Ema s Krasa, knjigovodkinja pri židovskem trgovcu. Sprehajata se po mestu, da bi poudarila slov. navzočnost tudi sredi Trsta. Tako zaživi pred bralcem Trst z ulicami in palačami, s pomoli, v vsej krajevni barvitosti in z vremenskimi menjavami. Ob mestu pa barkovljanski breg s slov. ljudmi, s predmestji in paštni, vasmi, bori, gmajnami in morjem do Devina in Gradeža. V to zunanje okolje pa je pisatelj vdelal v monologih in v razgovorih z Emo življenje in trpljenje Slov. pod faš., ki se je začelo s požigom Nar. doma. Slov. ni preostalo drugega kot upor in ilegalno delo: delovanje Marijine družbe v armenski cerkvi, krožek v ul. sv. Frančiška, privatna šola v ul. Battisti, tečaji slov. na Sv. Višarjah, krožek štempiharjev, ki so prirejali veselice, miklavževanja, izdajali rokopisne revije in raznašali ponoči knjige za otroke. Dalje prikazuje žalostno usodo slov. dekel, preganjanje duhovščine, življenje v koprskem semenišču, Kosovelovo bojevitost, podjetnost Verdelskega. Rešitev slov. vprašanja vidi v vztrajanju pri narodni zavesti in v odporu. Ko odide Danilo na jug k vojakom, ga v ilegalnem delu zamenja Ema. Drugi P-ev roman iz trž. življenja ima naslov Zatemnitev (Kosovelova knjižnica, Trst 1975) in je nadaljevanje Mesta v zalivu, čeprav se je prejšnji junak Rudi spremenil v Radka. V Trstu sreča Mijo, s katero se je že prej poznal, a zdaj je bila poročena, le da je bil mož v posebnem bataljonu na Sardiniji. Med njima je vzklila močna ljubezen, ki je oba dokončno prerodila in postavila na trdna tla. Začela sta sodelovati z osvobod. gibanjem, zbirala sta zdravila, toda že jan. 1944 so Radka Nemci zaprli in poslali v koncentr. taborišče. Pisatelj je napolnil roman s premišljevanji in idejami, ki so med vojno mučile trž. slov. ljudi: narodno vprašanje, borba za narodni obstoj, oborožen upor, ki se je začel že pred četrt stoletja, vprašanje vodstva v OF, oblasti, pluralizma, komun. partija bi morala imeti toliko oblasti, kolikor ljudi predstavlja, dovolj bi bila osvoboditev, zakaj bi za spremembo družbenega reda s svojim življenjem in imovino plačeval »kraški kmet, ki ni bil nikdar nič drugega kot nesrečen proletarec«. Pripovedovanje tekočih dogodkov spremljajo posegi v preteklost, pisma iz zapora in vanj, moreče sanje v zaporu, odlomki iz Sodobnosti, omenja Steinbecka, Pirandella, Cankarja. Svojevrsten dokument o nem. uničevalnih taboriščih je Nekropola (Obz. Mrb. - ZTT Trst 1967), v kateri je pisatelj obiskal taborišča Natzweiler-Struthof, se pomika po terasah, na katerih so nekoč stale lesene barake, mimo vislic na vrhu taborišča in krematorija. Pred njegovimi duhovnimi očmi se vrstijo prizori uničevanja človeškega življenja in dostojanstva, strahote, ki se morejo primerjati Dantejevemu Peklu. Knjiga je polna humanizma in ljubezni do sočloveka, češ: »Spremeniti je treba okolje, ne pokončati morilca, ki ga je spridilo okolje.« Drugi P-ev potopis je Skarabej v srcu (Obz. Mrb. 1970), s podnaslovom Ladijski dnevnik. Pisatelj se je 1960 odpravil z jsl. trg. ladjo ob dalmatinski obali mimo Krete na Ciper, v Sirijo in Libanon in končno v Egipt. Tako je v knjigi najprej potopis, v katerem je kot s filmskim trakom posnel značilnejša mesta, v katerih so se ustavili, s človeškimi, socialnimi, arhitektonskimi in zgod. značilnostmi. V samoti sredi morja je napravil obračun dosedanjega ustvarjanja, dopolnil ljudi, ki jih je že predstavil v svojih delih, poglobil in potrdil svoje ideje in polit. nazore ter pisal Skarabeja v srcu. Oblikovni postopki so mnogovrstni: potopis, dnevniški zapiski, črtice, eseji, sentence, razmišljanja itd. V knjigi Odisej ob jamboru (Kosovelova knjižnica, Trst 1969, 1971) so zbrane glose in polemični zapiski o slov. samobitnosti, slov. suverenosti, duhovnem in gosp. življenju, o OF med vojno, pluralizmu in drugih P-evih polit. nazorih. Pri CZ v Lj. je izšel 1983 Tržaški mozaik. Gre za izbor iz starejših zapiskov, spominov, potopisov, srečanj z ljudmi in narodnimi manjšinami, esejev in premišljevanj, opisov barkovljanske obale in morja in Krasa okrog Dutovelj in novih spoznanj o trž. Slov. Zadnji P-ev roman je V labirintu (SM 1984, 637 str.) in sklepa trilogijo Zatemnitev, Spopad s pomladjo in V labirintu. Prikazuje trž. povojne razmere od dec. 1946, ko se vrne pisateljev dvojnik Radko iz franc. sanatorja v Trst, do febr. 1949, ko se pokažejo posledice kominformizma. Radko najde Trst spremenjen: zavezniški vojaki vsepovsod, po cestah gospodari slov.-it. antifašistična fronta, odklanja sodelovanje z zavezniki in zahteva sprva priključitev Trsta k Jsli, potem pa ostvaritev Svobodnega trž. ozemlja. Junak je sprva ves nebogljen, novi slov. oblastniki zahtevajo od njega zvestobo, kar pa se mu vedno bolj upira, saj se je celo življenje zavzemal za demokracijo in pluralizem. Zato se vedno bolj spopada s predstavniki nove oblasti v Jsli in z njihovimi pomočniki v Trstu, ki gredo po svoji revolucionarni poti, prirejajo procese, ugrabijo ured. Demokracije Uršiča in druge. Vzporedno misli na franc. bolničarko Arlette, ki mu je obljubila, da bo prišla k njemu v Trst, kjer bosta zaživela novo življenje. Toda podlegla je pritisku staršev in se poročila z bogatim Francozom. Prav tako misli na Mijo, junakinjo Zatemnitve, ki pa je padla v gozdu, vendar jo čuti ob sebi. Nekako mimogrede se zaplete z Nevo, a ne gre za globljo ljubezen. Tako je P. v romanu plastično in nazorno, z dokumenti in imeni poustvaril tržaške razmere v prvih povojnih letih, ki so bila za Slov. čas zmagoslavja, a tudi bridkega iztreznjenja, ko se je ob kominformu 1948 razklala slov.- ital. fratelanca in potegnila v ital. tabor dve tretjini slov. ljudi. Roman je napisan večplastno: opisuje sprotno doživljanje sedanjosti, kjer je pretresljivo sestrino umiranje, v spominih sega v preteklost do požiga Nar. doma, nem. taborišč in franc. sanatorija, priobčuje Arlettina in svoja pisma, navaja medvojni dnevnik svoje sestre, razprave s slov. politiki in ital. kulturniki, opisuje Trst, morje, Kras, vse to s pravim liričnim navdihom, da je roman po izpovednosti, pričevanju in splošnem podajanju najpristnejše in umetniško najbolj dovršeno P-evo delo, čeprav bi potrebovalo nekaj črtanj. Istočasno je izšla knjiga Peščena ura (SM 1984), v kateri je 109 pisem in voščilnic, ki jih je pisal Edvard Kocbek Pahorju od 1940 do 1980. V pismih je spremljal Kocbek P-evo pisateljsko pot, veliko pa govori o sebi in svojih težavah. Pisma kažejo na iskreno prijateljstvo, napisana pa so odkritosrčno in človečansko in z veliko umet. močjo. – P. je član Društva slov. pisateljev in slov. centra PEN kluba, eden izmed podpreds. AIDLCM (Association internationale pour la défense des langues et cultures menacées); kot tak objavlja eseje o slov. skupnosti v It. v raznih publikacijah v It. in Franc. Mar. 1968 je sodeloval pri ustanovitvi Slov. levice, ki pa se je kmalu razšla. Odločilen je njegov delež pri izdajanju revije Zaliv in njegove Kosovelove knjižnice. Nemalo njegovih del je prevedenih v srbohrv., nekatere v franc. ital. in madž., daljši odlomek iz Nekropole je izšel v pariški reviji Esprit, okt. 1973. Za Skarabeja v srcu je dobil trž. liter. nagrado Vstajenje za leto 1970. – Svojstven pomen imajo P-evi govori, posvečeni vprašanju ločenih slov. delov. Tako govor na Prešer. proslavi v trž. Kult. domu v Trstu febr. 1965; govor v Nabrežini 1968; govor v Devinu 8. maja 1983; govor v Mavhinjah avg. 1984; govor v Cankar. domu v Lj. 9. jan. 1985. Med bolj izrazita P-eva predavanja pa spadata pred. v Dragi 1976 Kette, Cankar, Kosovel – troje velikih sporočil in pred. Srečko Kosovel in slovenstvo dec. 1984 v Katol. domu v Gorici.

Prim.: Osebni podatki; G. Tavčar, Pahor e Rebula, CorrTs 8. nov. 1952; spremna beseda ured. v Mesto v zalivu, Lj. 1965; Zgod. slov. književnosti 1945–1965, I, 312–18 s sl.; J. Pogačnik, Rusi most, Lj. 1967, sprem. beseda; Isti, B. P. in Al. Rebula, Zaliv 1971; Isti, Slov. zamejsko in zdomsko slovstvo, Trst 1972, ponatis v Pogačnik-Zadravec, VIII; Isti, Književno delo B. P., IMSrp. 1973; Isti, Knjiž. delo B. P., v antologiji Grmada v pristanu, Lj. 1972; Jevnikar, Zam. lit., M(Trst) 1967, 168; 1971, 168–69; 1973, 37; 1974, 156; 1976, 16–17; 1984, 78–79, 116–17; I. Juvančič, B. P. in Trst. Zgod. silnice v njegovih romanih, PDk 1966; Vek. Španger, Nekaj pripomb k »Zgod. silnicam«, PDk 25. jun. 1966; D. Jančar, Zvestoba svoji narod, biti (pogovor z B. P.), Dial 1968; A. Lokar, Dialog z B. P., Most 1968; L. Legiša, B. P., Le livre slovène, okt. 1967; J. Pogačnik, Oblikovne premene v sodobni slov. prozi, Sd 1971, št. 10; Mat. Kmecl, Slovenian Literature in the Litoral Region (Abroad), Le livre slovène, 1973, št. 3–4; Isti, Novela v liter. teoriji, Mrb. 1975, 69–70; A. Inkret, Spomini na branje, Lj. 1977; Isti, Novi spomini na branje, Lj. 1980; J. Javoršek, Politika jezika, Sd 1977, št. 5; M. Cenda Kline, Ekskurzija po Tržaškem, JiS 1980–81, št. 4; M. Jevnikar, Slov. liter. v It., monografski tečaj, U v Vidmu 1982–83; Slov. književnost, CZ Lj. 1982, 254–55; Sar-doč, 96, 102, 298. - Važnejša poročila o posameznih knjigah: Moj tri. naslov: VI. Bartol, NS 1949, št. 9; L. Legiša, PDk 1. jan. 1949; Delo 8. jan. 1949; LdP 5. febr. 1949; Kres v pristanu - Na sipini: L. Čermelj, PDk 3. jul. 1960; Jol. Milič, NRazgl 27. avg. 1960; Mir. Javornik, M(Trst) 1960, 107; M. Kmecl, NRazgl 13. maja 1961; Mlada pota 1960–61; NSd 1960, št. 8/9; M. Brezovar, NSd 1961, št. 4; Grmada v pristanu: And. Inkret, NRazgl 11. maja 1973; M. Jevnikar, LitV XXIV, 1973/74, 159" Varno naročje: S. Čuk, Ognjišče okt. 1974; M. Jevnikar, LitV XXV, 1974/75, 28–29; fj (Franc Jeza), NL 12. sept. 1974; Mesto v zalivu: L. Legiša, Vestnik 2. dec. 1955; J. Mahnič, Lj. dnevnik 27. apr. 1956; A. Budal, PDk 24. apr. 1956 in 15. nov. 1964 (ob drugi izd.) in LitV VIII, 1956/57, 187; T. Potokar, Politika 6. jul. 1956; Mil. Šega, SPor 23. maja 1956; Vila ob jezeru: K. Kovič, LdP 20. avg. 1955; V. Klabus, Beseda 1955, št. 8; Kavčič, PrimN 28. okt. 1955; A. Rebula, LitV VII, 1955/56, 25; M. Jevnikar, ViD VIII, 1956, 26–27; M. Ahlin, SR 1974, št. 3; Nomadi brez oaze: J. Hočevar, SlovJ 1. febr. 1957; V. Bartol, PDk 17. mar. 1957; S. Lupine, PDk 14. apr. 1957; B. Štih, NSd 1957, št. 5; J. Mahnič, JiS 1956/57; Val. Glavič, LitV VIII, 1956/57, 217; Onkraj pekla so ljudje: K. Kovič, DEn 29. jan. 1959; J. Menart, TT 18. mar. 1959; C. Zlobec, PDk 12. apr. 1959; V. Bartol, NRazgl 3. maja 1959; B. Stih, NSd 1959, št. 4; V. Hajdnik (F. Jeza), LitV X, 1958/59, 187–88; Parnik trobi nji: A. Budal, PDk 31. dec. 1964; M. Mejak, NRazgl 10. apr. 1965; M. Kmecl, Delo 13. febr. 1965; F. Pibernik - J. Mahnič - B. Trekman, Sd 1965, št. 4; M. M., Nž 1965; E. K., Tov 2. apr. 1965; Zatemnitev: M. Jevnikar, LitV XXVII, 1975/76, 31; S. M., KatG 26. febr. 1976; -nj, GlasSKA dec. 1975; Nekropola: M. Jevnikar, LitV XVIII, 1966/67, 218; R. Petaros, PDk 4. jun. 1967; I. Brajdič, Telegram 9. jun. 1967; Marija Mitrovič, Knjiž. novine 23. dec. 1967, slov. prevod v Pič V, 1973, 674–76; Skarabej v srcu: A. L, Delo 15. maja 1971; Dim. Rupel, NRazgl 17. maja 1971; M. Jevnikar, LitV XXII, 1970/71, 187–88; J. Sifrer, Sd 1971, 922–25; F. Pibernik, PiC III, 1971, 315–17; Mir. Košuta, Dan I, 1971, 25–26; Al. Rebula, Znamenje 1971, št. 6; Odisej ob jamboru: NL 13. apr. 1972; M. Jevnikar, LitV XXI, 1969/70, 27–28; Bran. Žganjer, Vjesnik (Zgb) 6. jan. 1970; Trt mozaik: Ace Mermolja, PDk 30. sept. 1983; T. Pavšič. NL 22. dec. 1983; Vili Vuk, Večer 8. dec. 1983; Br. Ziherl, Dnevnik 5. sept. 1983; J. Javoršek, Delo 29. dec. 1983; Mil. Meden, Dnevnik 21. jan. 1984; S. Čuk, Ognjišče mar. 1984; Družina 1. jan. 1984; Pavliha 14. mar. 1984; V labirintu: Dim. Rupel, Lj. dnevnik 14. jul. 1984; Fr. Šrimpf, Večer 9. avg. 1984; –, Večer 20. avg. 1984; J. Šifrer, Delo 6. sept. 1984; S. Čuk, Ognjišče sept. 1984; A. Zorn, NRazgl 28. sept. 1984; A. Mermolja, PDk 10. okt. 1984; Den. Poniž, PrimSreč 49/1984; L G., Sd 12/1984; Vik. Blažič, Zaliv 1–4/ 1984; –, Slov. vestnik 21. dec. 1984; B. Štih, Lj. dnevnik 11. jan. 1985; Dim. Rupel, Pogovor z B. P., Nova revija 1985, št. 33–34, 106–17 s sl.

Jem.