Pagliaruzzi, Izidor (1820–1884)

PAGLIARUZZI Izidor, kobariški župan in deželni poslanec, oče pesnika Josipa, r. v Kobaridu 21. apr. 1820 očetu Josipu, premožnemu posestniku, in materi Katarini Sorsini, ki je bila iz Benetk. Umrl je 25. sept. 1884 in bil pokopan v Kobaridu. Dokončal je gimn. v Gor., pravo na Dunaju in konec okt. 1842 postal kandidat pri osrednji upravi komornih dohodkov na Dunaju, kjer je bil 10. dec. 1848 imenovan za konceptualnega praktikanta, konec 1848 pa ga je oče poklical domov, ker ga je določil za gospodarja. Pri hiši je bila tradicionalno pošta in čebelarstvo. P. je zgradil v Kobaridu tovarno za ovojni papir in predilnico za svilo, kar pa je kmalu propadlo. Posedoval je posestvo v Brunni v Furlaniji. 18. febr. 1846 se je poročil z Marijo Kurinčič (1828–1878) iz Kobarida, ki mu je rodila osem otrok. Dva sta umrla v otroških letih, dva v mladeniških, Matilda se je poročila z Antonom Klodičem-Sabladoskim (PSBL II, 67–71), Marija in Adela sta bili učiteljici, Josip - Krilan pesnik (gl. čl.). P. je bil kobariški župan in po uvedbi ustavnosti je zastopal kobariški okraj v Goriško-Gradiščanskem deželnem zboru. Za deželnozbor. poslanca je bil izvoljen 1863 v kmečki kuriji, 1867 v veleposestniški in 1870 v mestni. Na volitvah 1876 v kmečki kuriji ni dobil dovolj glasov. (op. ur.: Bil je izvoljen. ) Po njegovi zaslugi so 1867, 1876 in potem 1884 regulirali reko Idrijo od Kobarida (pri Malnih) do mostu pri odcepu ceste Kobarid–Sužid. Za nadaljnje reguliranje do izvira Idrije je pozneje zmanjkalo denarja. Glede reguliranja Idrije je pošiljal spomenice dežel. zboru, namestništvu v Trst in vladi. Veliko pomembnih oseb (tudi cesarja Franca Jožefa) je peljal na sprehod preko svojega posestva do Idrije. 1867 si je ogledal to ozemlje tudi trž. namestnik Bach, ki ga je P. prepričal, da je nujno regulirati Idrijo zaradi zdravstvene zaščite doline pred malarijo in zaradi prometa po glavni cesti proti It. Že čez nekaj mesecev so pričeli izkopavati prvi del nove struge. Z odobrenimi krediti so potem od leta do leta izkopavali novo strugo, staro (ovinkasto) pa zasuli. Prav ob času njegove smrti je bil dokončan zadnji del in je reka stekla po novi strugi. Tako je izginila megla in deloma se je osušilo nezdravo Kobariško Blato med Starim selom in Kobaridom. Bil je prijatelj s kobariškim dekanom And. Jakšetom, ki je uvedel v hišo tudi S. Gregorčiča. P. je bil član okraj. šol. sveta in je strogo zahteval, naj hodijo otroci v šolo. Po ženini smrti 17. mar. 1878 je v letu 1879 prodal rojstno hišo na trgu v Kobaridu in se preselil v Gor., kjer je kupil hišo v ul. sv. Antona 4 in tam tudi umrl. Večina njegovega premoženja je prišla po smrti sina Josipa na otroke hčere Matilde. Čeprav bi bil pesnik Josip rajši študiral filoz., se je uklonil očetovi želji in se vpisal na pravo. Že nov. 1882 je P. vedel, da je sin neozdravljivo bolan, in to omenil S. Gregorčiču. Tega leta je Gregorčiču tudi posodil denar za njegove nakupe v Gradišču.

Prim.: Pagliaruzzi Izidor, SBL II, 243; Zbrano delo Simona Gregorčiča (III.); Gabršček I in II; Fr. Koblar, Simon Gregorčič in njegov čas; Pertrattazioni della Dieta provinciale della Contea principesca di Gorizia e Gradisca, II, 1909 (O podaljšanju struge Idrijce na Kobaridskem Blatu); Vas. Melik, Volitve na Slov.; Soča 1884, št. 39 in 40; J. Pagliaruzzi-Krilan, Izbrani spisi (Krilanov životopis).

Stres