Pace di Castello, Nicolò (po 1400–1485)

PACE DI CASTELLO (DI CASTEL PORPETTO o FRANGIPANE) Nicolò, prvi gor. žpk., r. v začetku 15 stol. v istoimenski plemiški druž., naseljeni v Poirpettu in v Tarcentu, u. 1485 v Gor. V začetku 1453 ga je gor. grof Henrik IV. samovoljno imenoval za žpka v Gor. (ad plebem nostrani Goritiae... propter guani et Salchanì tunc vacantem), ki je tedaj še spadala pod solkansko faro sv. Štefana, in že nekaj dni potem (16. jan.) je P. oddal župnijo v štiriletni najem lj. žpku Mateju (za 60 cekinov letno). Konflikt, ki je zaradi tega samovoljnega dejanja nastal po smrti Henrika IV. (1454) med njegovim sinom Ivanom in oglejskim patriarhom, ki ni potrdil imenovanja, je bil rešen šele 5. avg. 1460, ko je bil P. po grofovi pritožbi na Apostolski sedež dokončno potrjen v svoji novi službi in postal tako prvi samostojni gor. žpk. Solkanska župnija se je tedaj ločila od gor. in bila oddana v komendo šk. Petru, nekdanjemu ciprskemu predstojniku, ki je v ta namen izplačal blagajni Apost. sedeža 32 zlatih florintov. Po vsej gotovosti je bil P. glavni pobudnik pri obnovitvi in razširitvi c. sv. Hilarija in Tacijana v Gor. med 1460 in 1485. Po njegovi smrti je gor. grof Leonard predlagal oglejskemu patriarhu za naslednika tedanjega kpl. Andreja Poscha (gl. čl.), ki je prihajal iz lj. škofije (ad acclesiam parochia-lem Sanctorum Martyrum Hellari e Tatiani in Goritia ad praesens per obitum qum. Nicolai a Castello Pacis ultimi illius Ecclesie rectoris va-cantem). Ker patriarh Marco Barbo ni potrdil imenovanja, se je Leonard obrnil na Apostolski sedež in papež Inocenc VIII. je 17. mar. 1486 izdal pismo, s katerim je potrdil A. Poscha za P-jevega naslednika. Maja istega leta je nastala pravda zaradi P-njeve zapuščine med njegovim nečakom Odoricom di Castello in solkanskim vikarjem Francescom (solkanska c. je bila namreč tačas priključena gor. župniji kot vikariat).

Prim.: P. Paschim, La pieve di Saleano-Gor. nei secoli XIV-XV, v Gorizia nel medioevo, Gor. 1956 (pon. 1973), 71–74; I. Valdemarin, Il diritto di patronato dei Conti di Gor. e Gradisca nel medioevo, prav tam, 75–93 (zlasti 84–87); Valdemarin, Chiesa, 27–28, 45–46, 69, 70, 76, 77; B. Capodagli, Udine illustrata da molti suoi cittadini, Udine 1665 (pon. Bologna 1977), pass.; N. Monticoli, Cronaca delle famiglie udinesi, Udine 1911 (pon. Bologna 1980), 57.

Vh