Pacassi, Nikolaj Frančišek Leonard, baron (1716–1790)

PACASSI Nikolaj, Frančišek, Leonard, arhitekt in dekorater, r. 5. mar. 1716 v Wiener Neustadtu, u. 11. nov. 1790 na Dunaju. Oče Janez, kipar. Ni še znano, kje in kako se je umetn. izoblikoval. 1740 je prišel na Dunaj in mogoče obiskoval ali samo naredil kak uspasobljenostni izpit na dun. akad. (med 1748–53?, Perusini). 1748 bil imenovan za dvornega arhitekta. 1753 je postal prvi dvorni arh., 1760 višji dvorni arh. 14. jan. 1764 je bil sprejet med plemstvo, 20. febr. 1764 je postal vitez, 15. jul. 1769 pa baron. Iz diplome, ki so mu jo takrat podelili, je razvidno, da so bili P. grškega rodu in da ima Nikolaj posebne zasluge v umetn. na Avstrijskem zaradi uvedbe fosilnega oglja za risanje (prej uporabljali drevesno) in krede (prej štuk) za notranjo dekoracijo. Že pred 1764 je bil član Akad. sv. Luka v Rimu, 1768 pa član dunajske umet. akad. Leta 1772 je bil razrešen službe dvornega arh. 22. avg. 1767 je bil sprejet tudi med gor. plemstvo. Njegov portret hrani Drž. knjiž. na Dunaju. – P. je najvidnejši arh. v času Marije Terezije. V bogato baročno tradicijo je vnesel novega duha, zgledujoč se po franc. rokokoju, sicer pa izhajal iz it., predvsem beneške arh. (npr. Longhena, Palladio). Iz njegovega opusa diha večja sproščenost, enostavnejše oblike, preprostost (kar velja tudi za notranjo dekoracijo), lahkotnost in funkcionalnost. V podeželskih dvorcih (npr. vila Attems v Podgori, vila v Vogrskem) pa je dosegel posrečeno vključitev v naravno okolje. P. je kot dvorni arh. vplival na okus in obenem znal prisluhniti novim željam cesarskih naročnikov, zato je bil zelo priljubljen (iv njegovem opusu zasledimo veliko adaptacij že obstoječih stavb). V Gor. je bil zelo čislan, saj so ga gor. zgod. imeli za Goričana, čeprav se je rodil in živel izven Gor. Ni še namreč dokumentarno izpričano, ali je P. kdaj bival v Gor. Gotovo pa je, da je tu imel hišo in posesti v Ločniku (ki jih je 1768 kupil od grofa Jožefa Attemsa) in da je v Gor. živela njegova sestra Ana Marija, ki se je 22. febr. 1762 poročila s Petrom Antonom Batističem (»Battistig ex Ottok, Parochianus S. Petri«). P. je s svojim delam dal Gorici pečat, katerega vpliv se je v arhitekturi poznal še vse naslednje stol. Veliko prijateljstvo je P. vezalo tudi na grofa Sigismunda Attemsa, ki jé bil njegov veliki gor. naročnik. Za Attemse je P. v Gor. izdelal načrte za pai. A. – Heiligenkreuz (danes gor. občina), ki velja za prvo njegovo delo (1740). P-jevo avtorstvo sicer ni dokumentarno izpričamo (kot ni tudi za ostala dela na Gor.), pač pa se opira na pričevanja gor. zgodovinarjev. Od originalnega je ostalo samo stopnišče na vrtni strani (Morassi), ker je bila stavba v 19. stol. predelana, pal. A.- Petzenstein (danes pokraj. muzej). Pri tej se je P. moral podrediti že prej obstoječi stavbi, ki jo je okr. 1714 ali kasneje začel graditi Janez Frančišek Attems, z nekaterimi dodatki pa dokončal Janez Ludovik A. okr. 1783. Letnica 1745 na fasadi znači gotovo konec P-evega posega. P. naj bi izdelal tudi notranjo štukaturno dekoracijo, dvorec v Podgori (1748, uničen med prvo svet. vojno) in dvorec v Vogrskem (tudi tu se je moral podrediti že prej obstoječi stavbi). P-ju pripisujejo tudi vilo Pace v Tapoglianu (Perusini) in rotondo v vrtu pal. Attems-Heiligenkreuz (Rizzi, Manzini). Za Gor. je P. izdelal še Neptunov vodnjak na Travniku (1756) in vodnjak s Herkulom in lernajsko hidro (1775, nekoč na Komu pred pal. Attems-P., sedaj v njenem vrtu). Kiparsko delo za oba je prevzel kipar Marko Chieragin iz Padove, ki je P-evo risbo zelo okorno prenesel v kamen, še nekaj P-evih del: posegi v Schönbrunnu na Dunaju, 1742–61; ureditev gradu Hetzendorf pri Dunaju, 1743; ureditev Theresianuma na Dunaju, 1753; gl. olt. v Hofkirche v Innsbrucku, 1755; Kreuzkirche na Dunaju, 1755; obnovitev gradu v Pragi, 1756; gledališče Kärntnerthor na Dunaju, 1761 (uničeno); obnova gradu v Bratislavi, 1761; restavratorski posegi v Prunksaal v Dvorni knjižnici na Dunaju, 1763; dve krili dvorne knjižnice na Dunaju (ki obdajata Josephplatz), 1767; posegi pri obnovi palače Clerici v Milanu, 1768; ureditev gradu v Wiener Neustadt, 1769; cerkev in samostan Brezmadežne v Pragi, 1769; (za izčrpen seznam del glej Thieme-Becker in Perusini v Arte in Friuli. Arte a Trieste 4).

Prim.: LibBapt. gor. stolnice, 1050; Morelli, Istoria III, 89; Manzano, 145; J. Mal, Zgod. umetnosti pri Slov., Hrv. in Srbih, Lj. 1924, 18, 26; Morassi A., Gorizia nella storia, nell'arte e nell'economia, Gor. 1925; Thieme-Becker, XXVI, 113–14 (z lit.!); Cossar R. M., Artisti goriziani..., v La Porta orientale, XV, 1945, 166–77; B. Grimschitz, Wiener Barockpaläste, Wien 1947; Cossar, Stofria, passim; Morassi A., Gorizia nell'arte del 700 (katalog razstave), Gor. 1pirjevec 956; Stelè, Umetnost, 39, 61, 124; Manzini G, Nicolò Pacassi e l'architettura goriziana del '700, v Julia gens, 17, 1963, 25–27, 72; ELU, III, 617; Bozzi C. L., Gorizia e la provincia isontina, Gor. 1965, pass.; Tavano S., Postille e saggi..., v StudG XXXVIII, 1965, 149–51; M. Music, Veliki arhitekti II, Mrb. 1966, 317, 322; Cevc, Slov. um., 122; Rizzi A., Il Settecento..., Udine 1976; Menaše, 1554; G. Coronini-Gronberg, L'espansione del centro storico, v Gorizia viva, Gor. 1973; M. Walcher, L'attività goriziana dello scultore G B. Mazzoleni, v StudG XLI, 1975, 153–67; L. Stanta, Nicolò Pacassi... (tesi di laurea), Urbino, anno acc. 1975/76 (z lit.); MSE III, Lj. 1976, 7; G Perusini, Nicolò Pacassi... tesi di laurea, Trieste 1977/78 (z lit.); G Perusini, L'attività goriziana di N. Pacassi, v StudG XLVIII, 1978, 79–92; N. Šumi, Božičev (Attemsov) dvorec Vogrsko, v Varstvo spomenikov XXII, 1979, 189–98 s sl.; G Perusini, I rapporti di N. Pacassi..., v Arte in Friuli, Arte a Trieste 4, Udine 1980, 57–75; M. Malni-Pascoletti, L'arte nella Contea di Gorizia..., v Istituto per gli ICM, XIV, 1980, 275–80; G. Perusini, N. Pacassi..., Istituto per gli ICM, 1980, 281–87; Maria Teresa e il '700 goriziano (katalog razst. 1982, Gor.); Venezia Vienna..., Milano 1983, pass.; Vrišer S., Baročno kiparstvo na Prim., Lj. 1983, pas.; S. Tavano, Con Venezia e con Vienna..., v StudG LXI, 1985, 79–115.

V-č