Schiffer, Anton (1754–1834)

SCHIFFER Anton, zvonar, r. 28. jan. 1754 v Kopru, u. 4. jan. 1834 v Zgbu. O njegovem šolanju ni podatkov. Zvonarske obrti se je baje učil v Lj., morda še pri Zahariji in Baltazarju Schneiderju v delavnicah znane zvonarske rodbine Samassa. Kaže, da je nekaj časa delal tudi v Steinmetzovi zvonarni v Celju. Ohranjena je pogodba z dne 1. jan. 1784 z I. J. Steinmetzom, s katero je ustanovil zvonarno v Zgbu kot nekako podružnico celjske zvonarne. S takim nesamostojnim podjetjem ni bil zadovoljen. Zato je 1787 razveljavil sklenjeno pogodbo in izplačal Ivanu Juriju Steinmetzu opremo, orodje in material z denarjem, ki mu ga je posodil prijatelj zgb. zlatar Ferd. Eberhard. Čeprav je v začetku svojega poslovanja nabiral stare zvonove na Steinmetzov račun, je vendar iz njih ulite zvonove signiral z lastnim imenom, in sicer v dokaj nedosledni ortografiji: Schiffer, Shiffer, Siffrer. Sifrer, Schifferer, Schiffrer. Na svojih zvonovih ni maral ornamentike in ni ljubil dolgih napisov, kar je značilno za njegovo petdesetletno delo v Zgbu. Njegova zvonarna je hitro zaslovela po kvalitetnosti dela, zlasti pa po čistem zvoku in lepi ubranosti harmonije pri njem ulitih zvonov. Zgb. Kaptol ga je počastil z naslovom »venerabilis Capituli zagrabiensis fusor campanarum«, a njegovo mojstrsko delo je znani »cinkuš«, priljubljeni mali zvon zgb. stolnice. V petdesetih letih dela je ulil ogromno število cerkv. in drugih zvonov, od katerih jih poznajo strok. 400. Iz njegovega dnevnika, ki se je ohranil, izvemo, da je v razdobju 1796–1820 napravil 210 zvonov različnih velikosti, prelil jih je iz 140 starih zvonov, kar priča o njegovi veliki aktivnosti in dobrem slovesu. Razen zvonov je S. v svoji delavnici delal tudi možnarje, svečnike, kovane svetilke, kotle, brizgalne. Pri njem je delal kot pomočnik Jakob Samassa (1788–1815) in je tudi pri njem umrl (1832). S. je smrt doletela v polnem delu. Ko je postavljal zvon na cerkev v Kalniku, mu je spodrsnilo in je podal s precej visokega zvonika, nakar je od posledic nesrečnega padca umrl. Njegov poslovodja Henrik Degen se je nekaj let po njegovi smrti poročil z njegovo vdovo in nadaljeval zvonarsko obrt. Od S-jevih zvonov je zlasti omeniti naslednje: Zelina (1785), Mahićno (1786), Sv. Marija-Zgb (1787), Šipak (1787), Začretje (1789), Krapina (1793), Sv. Ivan-Zgb (1793), Lukov dol (1794), Pravoslavna cerkev-Zgb (1794), Svetice (1795), Markuševec (1796), Sv. Marija Zgb (1796), Krapina (1797), Sv. Ivan-Zgb (1799), Vrbovec (1803), Frančiškanska cerkev - Zgb (1809), Otok na Dobri (1807), Divjake (1809), Stolnica-Zgb (1808, 1812), Frančiškanska cerkev - Karlovac (1814), Sv. Katarina-Zgb (1815), Lukov dol (1817), Lipa (1817), Visoko (1817), Zelina (1817), Gospič (1822), Frančiškanska cerkev - Krapina (1824), Kupčina (1833) idr.

Prim.: I. Kukuljević, Vienac zabavi i pouci, XII, Zgb 1880, 94–95, 110–11, 121–23, 142–43, 158–59, 171–75; I. K. Tkalčić, Prvostolna crkva zagrebačka nekoč i danas, Zgb 1885, 108–10; I. Kukuljević, Nadpisi sredovječni i nonovjeki na crkvah, javnih i privatnih sgradah itd. u Hrvatskoj i Slavoniji, Zgb 1891, 43 in pass.; J. Barlè, Povijest župa i crkava zagrebačkih, II. Župa sv. Ivana u Novoj vesi, Zgb 1899, 24; V. Hoffiller, Sveta Cecilija, XIII, Zgb 1919, 7–11, 41–45, 70–73; F. Bulić, Sveta Cecilija, XIV, Zgb 1920, 5–8, 30–32, 70–74, 97–99; Zagreb III, Zgb 1936, 317–18; K. Dočkal, Naša zvona i njihovi lijevaoci. Prilog hrvatskoj kampanologiji, Zgb 1942, 24, 105–08.

Lc.