Sardoč, Dorče (1898–1988)

SARDOČ Dorče (Teodor), zobozdravnik, narodno-polit. delavec, član organiz. TIGR, r. 11. sept. 1898 v Slivnem pri Nabrežini, živi v Gor. Oče Josip, zidar, mati Marija Milič. V družini se je rodilo veliko otrok (menda 14), a so otroška leta preživeli le štirje. Nekaj let je mati upravljala gostilno v Slivnem, nato v Tržiču. Ko je bil S. star eno leto, se je družina preselila v Gor., kjer je mati delala v gostilni in si kasneje pomagala z oddajanjem sob. S. je obiskoval v Gor. slov. ljud. šolo in nem. pripravnico, nem. gimn. v Trstu (l. r.) in v Gor. Bil je član Sokola in Preporoda. 1915 je šla družina v begunstvo na Artviže. S. je bil 1917 mobiliziran in prišel na Štajerskem dvakrat pred vojno sodišče zavoljo dezerterstva in zaradi propagande za majniško deklaracijo. Ob koncu vojne je šel na Koroško in se vrnil potem v Podgraje, kjer je bil njegov brat Lojze (gl. čl.) učitelj. 1919 so ga z bratom in dvema fantoma iz vasi aretirali, ker so v gostilni peli slov. pesmi. S. so zaprli v Trstu v zapor v ul. Tigor in ga čez šest mesecev pred vojnim sodiščem oprostili. V Lj. je opravil 7. in 8. gimn., maturiral in se vpisal na Med. fak. novoustanovljene slov. univerze, nadaljeval študije v Pragi, Berlinu, Zagrebu, vmes študiral v Lj. še pravo in diplomiral na medicini v Gradcu 1924, opravil specializacijo v zobozdravništvu na Dunaju 1925. V teh letih je bil član akad. društva Adria, predaval in prirejal družabne večere. Ko je odklonil mesto na dunajski univ. kliniki, je v Trstu 1926 odprl zobozdravn. ambulanto in se vključil v polit. življenje trž. Slov., predvsem v krog Edinosti, Prosvete in bil eden izmed duhovnih voditeljev Zveze mladinskih društev. Jeseni 1927 se je udeležil ustanovnega sestanka organizacije TIGR na Nanosu in začel z ileg. delom. Pogosto je hodil v okolico Postojne, imel tesne stike z J. Vadnalom in Valenčičem in z ilegalci iz drugih krajev Primorske, ki so v njegovi ambulanti dobivali propagandni material. Aretirali so ga 4. avg. 1928, zaprli v zapor pri jezuitih in ga jeseni istega leta konfinirali na otok Lipari. Tu je na izrecno željo oblasti opravljal poklic zobozdravnika. Organiziral je skupino slov. konfinirancev in se družil z raznimi vodilnimi antifašisti (Rosselli, Lussu, Parri). Po amnestiji se je 2. dec. 1932 vrnil v Gor. in poldrugo leto čakal, da so ga ponovno vpisali v zdravniško zbornico, da bi lahko ponovno delal. V tem času je veliko hodil v hribe in smučal ter hkrati izrabljal izlete za ileg. delo. Ljubezen do planin in pešačenja ga je potem spremljala vse življenje. Navezal je stike z redkimi narodno-polit. delavci, ki so ostali v Trstu, in sestavil s Tončičem, Lovrečičem, J. Kosovelom (in začasno z J. Puhaljem) odbor, ki naj bi povezoval ileg. delo in reševal načelne probleme. Ni pa pristal na sestavo narodnega sveta, v katerem naj bi odbor sodeloval s predstavniki goriških krščanskih socialcev. Ob vrnitvi v Trst je ponovno navezal stike z voditelji prim. emigrantov v Sji in se sestajal preko meje s predstavniki TIGRa. Ta izredno aktivna doba njegovega življenja sovpada z najbolj konspirativnim delom organizacije TIGR. S. je pri tem delu sodeloval z načrti in z direktivami, z organizacijo ter z vzdrževanjem stikov, pa tudi s poseganjem v včasih težke odnose med raznimi člani organizacije. Delo se je stopnjevalo v zadnjih letih pred vojno (načrti za atentate na Mussolinija, sabotaže, zbiranje orožja itd.). S-evo delo je potekalo na dveh tirih: na eni strani v skupini t. i. teroristov, na drugi v skupini nacionalistov-intelektualcev, od katerih marsikdo ni vedel, da je S. povezan tudi s prvo. 1938 je ob Mussolinijevem prihodu v Trst izstopil iz odb., ki naj bi povezoval delo, ker se ni strinjal s spomenico, ki jo je odb. v imenu slov. manjšine naslovil na voditelja fašizma. Po vstopu It. v vojno so S. 12. junija 1940 zaprli, nato konfinirali na njegove stroške v Gradež, kjer je bilo tedaj veliko Primorcev, ki so si sami lahko plačali konfinacijo. 23. sept. 1940 so ga v Gradežu aretirali, peljali v koprsko ječo, nato v tržaški Coroneo. Začela so se zasliševanja velike množice aretiranih za drugi trž. proces. S. je skušal omiliti situacijo, potem ko so jo priznanja nekaterih že neizbežno kompromitirala. Na drugem trž. procesu je bil 14. dec. 1941 obsojen na smrt in v noči med 14. in 15. dec. skupaj s tremi (Čermelj, Kavs, Ščuka) od devetih na smrt obsojenih pomiloščen na dosmrtno ječo. Zaprli so ga na otok Santo Stefano v Gaetskem zalivu, ki je veljal za strogo ječo, znano v zgod. it. ječ. Polagoma je disciplina v zaporu popustila, kot so se vojni dogodki slabo razvijali za It. Po 8. sept. 1943 so zavezniki osvobodili polit. jetnike in S. odpeljali po krajšem postanku na otoku Ventatene v Palermo, kjer je v nekdanjem samostanu zdravil bivše konfinirance in potem še sam hudo zbolel. Kasneje so v Palermo začeli prihajati še drugi Slovenci, vojaki iz posebnih bataljonov it. vojske. Tu je S. spet nastopil kot zdravnik in skušal posredovati v hudih sporih, ki so nastajali, ko so se bivši vojaki in konfiniranci odločali za sodelovanje z zavezniki, za odhod v partizane NOVJ ali enostavno čakali na razvoj dogodkov. V začetku se je S. nagibal na kraljevo stran (A. Klun, Iz Afrike v narodnoosvobodilno vojsko Jugoslavije), vendar je nagovarjal tiste, ki so v skupinah zapuščali Palermo in odhajali v prekomorske brigade, in jih vzpodbujal, naj se hrabro borijo za svojo domovino. Med raznimi ideološkimi spori je zavzemal vedno strogo narodnostno stališče. Zavezniške oblasti so ga povabile, naj bi šel z misijo k Mihajloviču, kar je odklonil predvsem iz zdravstvenih razlogov. Na pobudo Slovencev, ki so bili blizu kraljevi vladi v Londonu (dr. Čok), so ga nekajkrat povabili k sodelovanju. Po zbližanju med Titom in Šubašičem je S. sprejel povabilo in bil prepeljan v Alžir, kjer je po razgovoru z jsl. veleposlanikom Donovičem odklonil sodelovanje s kraljevo vlado, ker je uvidel, da se »situacija v Jugoslaviji nagiba na Titovo stran«. Potem se je v Alžiru težko preživljal, ker se zavezniki niso več zmenili zanj. Pomagali so mu nekateri stari znanci, ki jih je poznal še iz časov ilegalnega dela. V pozni jeseni 1944 mu je Miha Krek preskrbel možnost povratka v Rim, kjer se je srečal s sorodniki, ki so bili prepričani, da je mrtev. Delal je v zobozdravniški ambulanti, ki je bila na razpolago vsem Jugoslovanom. Na povabilo dr. Janka Kralja se je dec. 1944 udeležil sestanka zagovornikov svobodne Slovenije, med katere pa ni pristopil, in zapustil sestanek, potem ko je dr. Kralju izrazil svoje ogorčenje. Po 1. maju 1945 je odpotoval peš iz Rima proti Trstu, kamor je dospel čez 31 dni. Preden je jsl. vojska zapustila Trst, je stopil k F. Bevku v tržaško sodno palačo in mu priporočil, naj bi jsl. oblast v raznih situacijah upoštevala tudi mnenje manjšine same (kar je zagovarjal že v času med obema vojnama), naj bi Jsla nudila manjšini v It. potrebno finančno pomoč, in mu še priporočil, naj odpeljejo s sabo tiste, ki so se med 40-dnevno zasedbo Trsta kompromitirali. Bevk mu je odgovoril, da je tako govorjenje nesmiselno, ker bo tako Trst jugoslovanski. - S. je v povojnem času spet opravljal zobozdravniški poklic v Trstu in se umaknil iz javnega polit. življenja. Leta 1970 je opustil poklicno delo in se preselil v Gor. član je Kluba starih gor. študentov, ki skrbi za postavitev obeležij zaslužnim Primorcem. - Leta 1980 je svoje spomine pripovedoval na Radiu Trst A v rubriki četrtkova srečanja (v oddaji od 3. apr. do 20. nov. 1980). Po posnetkih je Lida Turk uredila in z opombami opremila knjigo Tigrova sled - pričevanje o uporu primorskih ljudi pod fašizmom, ki je izšla pri ZTT in zal. Lipa v Kopru 1983. Uvod v knjigo je napisala Milica Kacin Wohinz. S. je v svojem pripovedovanju mojstrsko opisal nekatere ključne momente svojega življenja, jim dal človeško globino in zgod. širino ter utemeljil svoja stališča in načela, se pravi, da je dosledno za Jslo, »ne da bi se vprašal, kakšna bo«. Pripovedi je dal epski idealistični okvir, da bi to »poglavje v slov. zgodovini ostalo neomadeževano«. Neuklonljiv značaj, asketska figura, 40-letni molk so iz preživelega obsojenca na smrt ustvarili legendarni lik v zgod. ilegalnega boja proti raznarodovanju na Primorskem. - Leta 1978 je bil odlikovan z zlatim znakom Planinske zveze Sje.

Prim.: Sardoč, si. na ovitku; bp, Dr. D. Sardoč šestdesetletnik, PDk 11. sept. 1958 s sl.; Prijatelj, Dr. D. Sardoč, sedemdesetletnik, PDk 11. sept. 1968 s sl.; B. Samsa, Za tako malenkost se Slovenec ne joče, JKol 1972, 44–46; Kacinova, 1921–28, pass.; Ferenc, Tiger, pass.; zapiski S. Tute; bp, častni zlati znak PZS jubilantu dr. D. Sardoču, PDk 17. sept. 1978; A. Kukanja, Dr. D. Sardoč narodni borec proti fašizmu, JKol 1978, 61–64; Jože Koren, Življenje za slovenski rod, PDk 10. sept. 1978; A. Prijatelj, Dr. D. Sardoč, PrimSreč dec. 1981; bp, Dr. D. Sardoč petinosemdesetletnik, Gosp 16. sept. 1983; J. Pirjevec, D. Sardoč, Tigrova sled, PDk 21. dec. 1983; T. Ferenc, Po Tigrovi sledi, TV-15 15. mar. 1984.

ldt