Santin, Antonio (1895–1981)

SANTIN Antonio, tržaško-koprski škof, r. 9. dec. 1895 v Rovinju v Istri kot prvorojenec številne delavske družine, u. 17. mar. 1981 v Trstu; oče Giovanni, mati Evfemija Rossi. Osn. š. v Rovinju, srednja v Kopru kot gojenec škof. konvikta. Po naključju je bil oproščen vojaške službe in je nadaljeval bogoslovne študije v Gor. (3 mes.), v Mariboru (1 mesec) in končno v cistercijanskem samostanu v Stični, kamor se je z nadšk. Sedejem med vojno zateklo gor. bogoslovje. Tu ga je 1. maja 1918 posvetil v duhovnika poreško-puljske škofije trž. škof Andrej Karlin. Ker je njegova družina morala v begunstvo, najprej na Madžarsko in nato v bližino Dunaja, je S. preživljal počitnice s svojimi v begunstvu in imel tudi novo mašo v begunstvu, in sicer na Dunaju 5. maja 1918. - Po novi maši je bil kratko za kaplana v hrv. kraju Mormoranu, v župniji Krnica. Od tu je 2. nov. 1918 prišel v Pulj, kjer je ostal 15 let: 13 let kot kaplan, nato pa župnik in kanonik. Pulj je bil zajet v povojne težave in potrebe, razsajala je španska, delavstvo se je navduševalo za Marxa, pogosti so bili napadi na cerkvene ustanove, črne srajce so vstajale. S. se je v vsem izkazal kot delaven človek, ki ni poznal počitka, zlasti še, ker je sam izkusil pomanjkanje. Bil je neutruden borec za resnico, predvsem s Katoliško akcijo in v spovednici. Kljub težavam in delu je v Bergamu z doktoratom dokončal študije na Zavodu za socialne vede. Zato se je vedno imel za nekakega izvedenca v socialnih vprašanjih. - Po 15 letih dela v Pulju je bil imenovan za škofa na Reki. Škof. posvečenje je prejel v Pulju na praznik Kristusa Kralja 29. okt. 1933, vodstvo škofije pa je prevzel 11. nov. 1933. Na Reki, kjer je ostal pet let, je z veliko vnemo, odgovornostjo in oblastjo prijel za delo. Obiskal je vse župnije, izpeljal misijon in evharistični kongres v Lavrani, poskrbel za malo semenišče. Kot navdušen občudovalec in zagovornik bogoslužja v latin. jeziku (in tak je vedno ostal) in v soglasju s tedanjimi normami Sv. sedeža v Rimu je ostro nastopil proti uporabi »schiavetta« (hrvaškega jezika) pri nekaterih pobožnostih (tedaj še ni bilo maše v ljudskem jeziku). Enako je nastopil tudi proti uporabi slov. jezika pri nekaterih pobožnostih, tako npr. slov. Tantum ergo (V zakramentu). Zavoljo tega je prišel navzkriž zlasti s slov. duhovščino Trnovskega dekanata (Ilirska Bistrica), ki je tedaj pripadal reški škofiji. Marsikateri vernik je to škofovo zadržanje smatral kot napad na Slovence. Druga težja zadeva je bila zahteva, da gredo slov. in hrvaški duhovniki v šole poučevat verouk v ital. jeziku. To so seveda duhovniki odklonili in začeli poučevati v župniščih in cerkvah, kar je obenem pomenilo poučevanje materinega jezika. - V gorkih letih faš. režima, ko so odstranili škofa Fogarja, je bil premeščen za škofa v Trst, kamor je prišel 3. sept. 1938. Tedanja tržaško-koprska škofija je segala od Postojne, Trsta, Kopra, Umaga, Buzeta in Pazina tja do Žminja v sredini Istre. V Trstu se je takoj srečal z vsemi vprašanji tedanje razburkane dobe: zlasti s pritiskam na Slovence, Hrvate in Jude. Z Mussolinijem se je srečal že v Trstu, a je šel tudi k njemu v Rim, kakor tudi k papežu Piju XII. Oba sta vzela na znanje škofovo poročilo in prošnje, a vse to ni dalo vidnega uspeha. Pritisk je bil vedno večji. Značilen je nastop oblasti proti uporabi slov. jezika pri službi božji v Trstu 1940. Oblasti so pritiskale, da se odpravijo slov. pridiganje in slov. pobožnosti, kolikor jih je še ostalo. Škof se je odločno postavil v obrambo svobode v bogočastju. Dušnim pastirjem je dal navodilo, naj nadaljujejo z ukoreninjeno navado, čeprav je le prišlo do delnih omejitev. V pismu, ki ga je poslal trž. prefektu, beremo: »Slovenci (Slavi) hočejo slišati božjo besedo, moliti, prepevati slavo v materinem jeziku. Vsak poskus, da bi omejili to navado, smatrajo za krivico, kršitev naravnega zakona do uporabe svojega jezika, kot dokaz, da Cerkev ni pravična mati za vse svoje otroke in da škof ni njihov pastir, ampak tiran.« In nadaljuje: »Pred nekaj leti (1936) se je že skušalo prepovedati pobožnosti in pridige za Slov. Rezultat tega je bil, da so Slov. množično zapustili Cerkev.« O vsem tem je poročal Sv. sedežu in 21. sept. 1940 pisal Kongregaciji: »Pravkar sem se vrnil z vizitacije po številnih slov. župnijah. Duhovniki in ljudstvo pričakujejo od Cerkve pomoč in tolažbo. Zaupno so se oklenili svojega škofa in škof jih ne bo zapustil. Slov. so moji otroci in jih moram ljubiti in jim dati, kar upravičeno želijo.« Ko je šel na vizitacijo, je med Slov. ali Hrvati sam govoril slov. ali hrv. Kot zaveden rimski škof se je le težko ločil od latin., a je pogumno sprejel in vpeljal koncilska določila za bogoslužje v slov. jeziku: tu je prišla do izraza v prvi vrsti sv. maša. Tako smo Slov. na Tržaškem že takoj v začetku imeli uradno privoljenje Sv. sedeža za uporabo slov. jezika z liturgičnimi knjigami, ki jih izdajajo škofje v Sji. - Škof S. je posvetil veliko skrbi in dela pripravi mladih na duhovniški poklic, posebno še, ker se je povsod čutilo pomanjkanje duhovnikov, zlasti slov. Že na Reki je uredil Malo semenišče, ker so bogoslovci študirali v Benetkah. Ob njegovem prihodu v Trst so bili trž. semeniščniki v Kopru, nekateri slov. v Gor., bogoslovci pa v centralnem medškof. bogoslovju v Gor. Za vzgojo semeniščnikov se je sam direktno zanimal in skoraj nadomeščal ravnatelja. To je povzročilo, da je bila vzgoja v Kopru svojevrstna in so slov. fantje zaradi tega zelo trpeli, predvsem glede uporabe slovenskega jezika .- Vojna leta so prinesla marsikatero spremembo, in ko so 1945 zaprli semenišče v Kopru, so bili semeniščniki (slov. in ital.) v Gor., nato v Vittorio Veneto in Trevisu, končno od jeseni 1950 v Trstu, ker je škof zgradil semenišče (Malo in bogoslovje) na kraju in v hiši, ki so jo pred prvo svet. vojno zgradile slov. Šolske sestre. Prostor mu je odstopil sam Mussolini, ker je bila hiša državna last. Da se je odločil za gradnjo novega semenišča v Trstu, je bil razlog v tem, ker se ni mogla uresničiti njegova pobuda, da bi bili vsi semeniščniki, tržaški in goriški, vsak v svoji hiši v Gorici z ločenim vodstvom, a skupno šolo. Pripomniti je treba, da je v bogoslovju vpeljal pouk slov. jezika za it. bogoslovce. Škof je želel, da bi bili v novem trž. semenišču skupaj it. in slov. semeniščniki. V Malem semenišču (v gimn. in liceju) bi bila šola skupna z nekaterimi izjemami za slov. gojence in s slov. podravnateljem. Ta želja se ni uresničila, ker so bile na razpolago v Trstu šole s slov. učnim jezikom. Za slov. dijake je bil narejen še poskus z Alojzijeviščem v Gor. in z Marijaniščem na Opčinah. To pa ni dalo zaželenih uspehov. Zato je škof S. še ob koncu svojega življenja ponovno obtožil slov. duhovnike, da so oni krivi, ker ni slov. poklicev, ker so zavrnili njegove načrte. Z velikim veseljem je podprl odprtje Malega semenišča v Pazinu, ki ga je sam 11. dec. 1945 tudi blagoslovil. Hotel je tudi, da bi slov. semeniščniki iz Trsta šli v Pazin, kar pa so slov. duhovniki zavrnili. - Ob praznovanju 25. obletnice škof. posvečenja je 16. nov. 1958 imel na trž. radiu v slov. govor, v katerem je poudaril tele misli: »Škof je tisti, ki ga je Sveti Duh postavil, da vlada Cerkev. Škof je pastir, ki vodi z oblastjo, dano od Kristusa. Cerkev je zgrajena na papežu, ki je njen vogelni kamen, in na škofih, ki so stebri, ki jo po božjem načrtu podpirajo. Ko vidite škofa delati in ga slišite govoriti, ne mislite na politiko, na kakšen poseben interes in na željo po vladanju. On noče v ničemer gospodovati. On hoče samo to, da zmagajo resnica, ljubezen, pravičnost... najprej iskati božje kraljestvo in njegovo pravico.« Iste misli je potrdil v svojem radijskem poslovilnem govoru za Slovence, ki ga je imel pri maši v Rojanu 20. jul. 1975. Teh načel se je vedno strogo držal v prepričanju, da mora biti varuh resnice, svobode in pravičnosti. Kdaj je prestopil prag in zašel v politiko, ko sam politik ni bil? Kdaj je zavest pravičnosti zasenčila ljubezen do Slov.? Kdaj mu je strah pred zmoto narekoval korake, ki so duhovnike ranili in prizadeli? - Škof S. se je z začetkom vojne, zlasti pa med vojno, znašel v nepričakovanih težavah, a je skušal pomagati, kjer in kakor se je dalo. Neštete so intervencije pri oblasteh: za posamezne osebe, begunce, internirane duhovnike, za Slov. in Hrv., Jude, internirance (obiskal je taborišči Fraschette in Cairo Montenotte), za nesrečneže po zaporih, pred procesi, za moške na prisilnem delu, za ohranitev legalnosti, za rešitev pristanišča, za partizane, za pregnane vojake po 8. sept. 1943, za slov. šole, za pomoč slov. ustanovam. Pri takem delu je vztrajal pod it., nem., jsl., zavezniško in ponovno pod it. upravo. Bil je priča posledicam po padcu It. 8. sept. 1943. Takoj je obiskal vso škofijo, se srečal s partizani in sam na svoje oči videl, kaj se je zgodilo in kaj se obeta. Poročal je, obsojal in prosil, a ni nič pomagalo. Sprva je skušal sodelovati z jsl. oblastmi (izredne važnosti je njegovo posredovanje prve dni maja 1945, da bi se nemške čete na gradu sv. Justa predale jsl. oblastem). To sodelovanje se je pa ohladilo in spremenilo v napade (napad na škofa v Kopru 19. jun. 1947). S. se je ves čas potegoval za to, da pridejo čisto it. kraji pod It., naj se napravi plebiscit, za Slov., ki bi ostali pod It., pa je zahteval vse pravice po naravnem pravu. - Uradno zadržanje it. oblasti mu je prineslo marsikatero bridko razočaranje. Temu razočaranju je treba pripisati tudi njegov boj proti Dušanu Hreščaku, ki je bil izvoljen v tržaški občinski svet. V njem je videl ured. PDk in zagovornika komunističnega gledanja na tržaško vprašanje. S. je res videl veliko nevarnost v komunizmu, a ga je večkrat videl samo pri Slov. in pri slov. zadevah. Ni torej čudno, da niso Slov. vedno videli v njem prijatelja in zagovornika. To prepričanje je potrjevalo S-ovo zadržanje do istrskih beguncev. Vse to je postavilo v precejšen precep tudi slov. duhovnike. - Škof S. je hotel biti pastir. Zato je bila njegova skrb v prvi vrsti posvečena duhovnikom. Vedno so mu očitali, da pošilja slov. dtihovnike v Istro, nihče pa ne ostane v Trstu, it. duhovinke na slov. in hrvaške župnije. Potreba po slov. duhovnikih v Trstu se je pokazala zlasti takoj po vojni, ko se je počasi začelo reorganizirani e dušnega pastirstva med slov. verniki. Že med vojno je sprejel nekaj duhovnikov iz Sje, še več pa so jih pripeljale v trž. škofijo povojne razmere. In prav tem duhovnikom se moramo zahvaliti, da je ponovno zacvetelo versko življenje med slov. ljudmi na Tržaškem, čeprav je bilo nasprotovanje precejšnje. Iz posebnih razlogov je bil proti oživitvi Zbora svečenikov sv. Pavla, je pa leta 1948 potrdil ustanovitev Duhovske zveze, združenja slov. duhovnikov, ki je v naslednjih letih opravilo hvaležna dela. Velikokrat so pobude prihajale prav od Duhovske zveze. - Hotel je, da bi med Slov. zacvetela Katol. akcija, zaželene pobude pa niso prinesle zadovoljivih sadov. Škof je hotel Katol. akcijo po it. sistemu, nekateri so hoteli ljubljanski sistem, tretji spet so poudarjali pomen Marijinih družb, ki so ostale pri življenju in delu kljub vsem težavam pod. faš. Dijaška zveza je dala dobre uspehe, čeprav ni vzdržala. Marijina legija ni našla plodnih tal. Sčasoma pa smo dobili skavte in skavtinje, Vincencijevo konferenco, Slokad in druge katoliške organizacije, ki niso bile direktno odvisne od škof. oblasti, šolske sestre, Marijanišče. - Omeniti je treba priprave in izvedbo škof. sinode, ki je bila v Trstu 14., 15. in 16. sept. 1959, mestni misijon 1947 (za it. in slov. vernike), Marijino romanje. - škof se je udeležil vseh zasedanj 2. vatikanskega koncila in je pri koncilu tudi nastopil. V začetku je bil nekoliko skeptičen, a kasneje je pogumno sprejel odločitve in jih skušal vpeljati v škofijo. Zavzel se je za ekumensko gibanje, saj so v Trstu zastopane razne veroizpovedi. Takoj po koncilu je imenoval vikarja za Slov. Dobili smo škof. pastoralni in duhovniški svet, v katerih so zastopani tudi Slov., kakor pri vseh škof. komisijah. Koncil je dal pobudo za škof. zborovanje »Trst - Kristjani iz oči v oči«, ki je bilo v Trstu v dec. 1978. Dal je pobudo in oporo za zgraditev nekaterih cerkva, ustanovil je več novih župnij. Zgradil je tudi Marijino svetišče na Vejni. Ob koncu apr. 1945 se je namreč zaobljubil, da bo Mariji na čast zgradil cerkev, če bo mesto ohranjeno. Ker so na evharističnem kongresu v Cataniji 13. sept. 1959 škofje Mariji posvetili It., so sklenili, da bodo v spomin na ta dogodek postavili cerkev v bližini Trsta. Tako je potem S. sprejel v svojo skrb zgraditev tega svetišča, posvečenega Mariji, Materi in Kraljici. - Škof S. je obiskal svojo škofijo po 8. sept. 1943 in še v težkih časih v začetku 1945. Važne so bile štiri njegove pastoralne vi-zitacije, o katerih je ohranjeno dolgo poročilo, kakor so tudi zanimiva poročila, ki jih je pošiljal ob raznih priložnostih Sv. sedežu ali naravnost sv. očetu. Na teh vizitacijah se je srečal z resnično slov. ljudsko pobožnostjo in liturgično ubranostjo, kar mu je v marsičem pomagalo, da je objektivneje gledal na katol. predanost in vdanost Slov. Cerkvi in njeni oblasti. - S. je veliko govoril in pisal. Težko bi bilo prešteti vse njegove okrožnice, pisma in pridige. Dotaknil se je vseh vprašanj, ki so jih narekovale okoliščine in potrebe. Bil je dober govornik in njegov jezik je odlikovala natančnost in lepota. Sam je celo objavil nekaj knjig. Tako 1978 svoje Spomine (Al tramonto - ricordi autobiografici di un vescovo), Še prej pa opis potovanja po deželah Bližnjega Vzhoda (Sulle strade di Gesù, druga izdaja v Trstu 1974), razmišljanja o ženah v evangeliju (Le donne nel Vangelo, Trst 1953) in še pisma iz Rima v času koncila (Lettere dal Concilio, Trst 1982 - ponatis iz tednika Vita nuova). - Papež Pavel VI. je S. imenoval za nadškofa 13. jul. 1963. Škofiji, ki je zaradi novih meja postala zelo majhna, se je odpovedal jan. 1971. Odpoved je papež Janez Pavel II. sprejel 28. j un. 1975. Sedaj počiva v grobnici pred oltarjem Najsvetejšega v tržaški stolnici sv. Justa.

Prim.: ŠkATrst; Bollettino Diocesano delle unite diocesi di Trieste e Capodistria; tržaški kat. tednik Vita nuova; razni vsedrž. dnevniki in tedniki; PDk; Picc. in drugi; SlovPrim 4. jul. 1946 (zagovor škofa Santina); KatG 20. nov. 1958 (ob 25-letnici škof. posveč.); 19. in 26. mar. 1981 (smrt in pogreb); KolGMD 1976, 33 (poslovilni govor 20. jul. 1975); M(Trst); Družina 13. jul. 1975; PDk 20. jul. 1975 in 18. mar. 1981; Vita nuova 18. mar. 1981; Cerkvene obavijesti biskupije poreško-putjske, Poreč 30. maja 1981; Synodus dioecesana Tergestina, Trst 1959; Parole di un pastore, Trst 1974 (knjiga vsebuje škofova razmišljanja po prvi pastoralni vizitaciji - ponatis iz Bollettdna 1940, okoli 60 govorov in kratek življenjepis msgr. Laborja); Milanovič, II, Pazin 1973, 546–48 Rijeka, 549–55 Trst; Božo Milanovič, Moje uspomene (1900–1976), Pazin 1976; Nadja Ma-ganja, Trieste 1945–1949 - Nascita del movimento politico autonomo sloveno, Trst 1980 - doktorska disertacija z obširno bibliografijo; Leopold Jurca, Moja leta v Istri pod fašizmom - Spomini, Lj. 1978; Klinec, Duhovščina, GMD 1979; Tomaž Simčič, Jakob Ukmar (1878–1971) - Sto let slovenstva in krščanstva v Trstu, GMD Gor. 1986; Lavo Čermelj, Il vescovo Antonio Santin e gli Sloveni e Croati delle diocesi di Fiume e Trieste-Capodistria, Lj. 1953 (ima številne dokumente reškega škof. arhiva, ki pa niso dobrohotno uporabljeni); Antonio Santin, Trieste 1943–1945. Scritti, discorsi, appunti, lettere presentate, raccolte e commentate a cura di Guido Botteri, Udine 1963; F. Czeicke de Hallburg, Antonio Cantin e il problema giuliano del 1946, v knjigi Trieste religiosa, nel 25° di sacerdozio di Pietro Zovatto, Trieste 1987, 111–27; Pietro Zovatto, Il vescovo Antonio Santin e il razzismo nazifascista a Trieste, Quarto d'Aitino (Ve) 1977; Diego De Castro, La questione di Trieste. L'azione politica e diplomatica italiana dal 1943 al 1945, Trieste 1981; Tonel, Botteri, Cesare, Marchetti, Spadaro - Trieste e la sua storia, Trieste 1986, knjiga vsebuje med drugim izjavo nadškofa Santina o zborovanju »Trst - Kristjani iz oči v oči«, dec. 1978 in izjavo o Dušanu Hreščaku; Claus Gatterer, Im Kampf gegen Rom (Biirger, Min-derheiten und Autonomien in Italien), Wien 1968; Dorče Sardoč, Tigrova sled, Trst-Koper 1983, 286.

Škerl