Saksida, Zora (1921–2012)

SAKSIDA Zora (Zorka, Josipina), por. GRAZIANI, pesnica, pisateljica, kult. delavka, r. 12. jul. 1921 v Lj. (kot drugi otrok v družini 16 otrok), živi v Gor. Oče Franc, finančni stražnik s Saksida pri Dornberku, nato posestnik in vrtnar, mati Ana Kumar, lastnica gostinske obrti iz Kojskega v Brdih. Šole: dekliška osn. š. pri Sv. Jakobu v Lj., II. drž. realna gimn. na Poljanah, 1941 vpis na U (Tehn. fak., kemija) in opravila prvi kolokvij iz kristalografije. Ker so it. zasedbene oblasti Tehn. fak. zaprle, se je ob koncu jan. 1942 vrnila k družini, ki se je mesec dni prej preselila v Gor. V jeseni istega leta se je vpisala na U v Firencah (kemija) in obiskovala predavanja do božičnih počitnic, ko se je zaradi bombardiranja vrnila v Gor. Postala je kurirka OF, 22. febr. 1943 jo je aretirala gor. kvestura, zaprta je bila v Gor., na Kostanjevici in v Trstu; izpustili so jo dan po it. premirju (9. sept. 1943). V letih 1944–45 je bila upravnica poltednika Goriški list (izh. od 6. maja 1944 do 28. apr. 1945) in v njem sodelovala s pravljicami. Zato so jo 3. maja 1945 jsl. oblasti zaprle (Gor., Idrija, Ajdovščina, Gor.), 27. jun. 1945 pa jo je ZVU izpustila. 1946 je obiskovala in z maturo dovršila 6-mes. honorirani tečaj za učitelje pod ZVU v Gor. Poučevala je na osn. š. v Gor. in Bukovici od 11. nov. 1946 do 31. maja 1947, v Dolini pri Trstu od nov. 1948 do 30. sept. 1951, mimogrede tudi na škofijah, od 30. sept. 1951 do 30. sept. 1955 likovno vzgojo na Nižji industr. š. v Rojanu (zdaj Drž. sred. š. Fr. Erjavec). Ko je prišlo STO pod It., je izgubila službo, ker ni imela it. državljanstva, zato je pomagala doma v gostilni. Znova je bila nastavljena na osn. š. v Dolu (Doberdob) od 1. okt. 1964 do sept. 1975. Tu je poskrbela s kolegico za izdajo nekaj št. šol. glasila Lepi ruj; od akt. 1975 do sept. 1982, ko je stopila v predčasni pokoj, je poučevala v Rupi (Sovodnje) in izdala s kolegicami nekaj, št. šol. glasila Vipavski val. Poročila se je 1957. -S. se je uveljavila kot pesnica in pisateljica. Izdala je dve zbirki pesmi: Sračje gnezdo (Gor. 1984, samozal.) in Bela tapiserija (Gor. 1986, samozal.); obe knjigi je sama opremila. Prve so otroške, zajete iz otroških doživetij in iger, iz lepote narave v vseh letnih časih, največ pesmi pa je posvečenih živalim. Pesmi so vesele, razigrane, polne lepote. V Beli tapiseriji poje o staranju, minevanju, hladu in osamljenosti, o tihem hrepenenju po Bogu, o spoznanjih v sodobnem življenju ter o spominih na mladost v Lj. Gre za lirično izpoved, ki jo je izoblikovala razumska refleksija v kratke verze, v katerih so značilne podobe iz narave. V prozi se je predstavila s knjigo Nageljčki (Gor. 1946, samozal.), v kateri je zbrala pravljice in pripovedke za mladino. Sledila je povest Tujci povsod (M(Trst) 1963–65), ki ni končana in ima dosti avtobiografskih potez. V ospredju je primorska družina, on, Franc, ona, Anica, oba siromaka iz Vipavske doline, ki morata že v mladosti od doma za delom. Spoznata se v Trstu, on je postal stražnik, ona je pomagala v gostilni. Poročila sta se in se počasi dokopala do hiše v Trnovem pri Lj. ter gojila solato. Vse življenje sta bila tujca, tako v Trstu kot v Lj. in tudi med seboj, ker sta bila preveč različnih značajev. Povest je zanimiva zavoljo prikaza vraščanja primorskih izseljencev v slovenske razmere. Sledila je dvodelna povest Mami (GMD 1965, 1966), v kateri je prikazala idealno Belo, ki opusti študij in se žrtvuje za tuje otroke. Povest je psihološko poglobljena in odkriva kos povojne Gorice. V knjigi Zlate slive (GMD 1978) je zbrala prozne sestavke raznih avtorjev iz Pastirčka. - S. je priobčevala pesmi in prozo v Pastirčku, kjer sodeluje skoro od začetka, v celovškem mesečniku Vera in dom, v trž. Mladiki, nekaj proze je priobčila v Galebu. Psevdonimi: Sara, Rada, Jožek Hvala. Nekatere njene pesmi sta uglasbila I. Bolčina in Z. Harej, njeno besedilo za mašo pa Ubald Vrabec. Dve leti je tudi urejala Pastirčka. - Občasno sodeluje na Radiu Trst A. Poleg številnih šol. oddaj je napisala več iger za mladino in odrasle (nekaj nagrajenih); dramatizirala je deli: A. Lindgren, Pika Nogavička, in P. Bloomkvist, Detektiv; za rubriko Pravljice za dobro jutro je napisala tri serije; med mlad. igrami je pripravila serijo o življenju pomembnejših glasbenikov; pripravila je trimes. poletne serijske oddaje: Hi, konjiček!, Rdeče, rumeno, zeleno in še kaj, Otroci, ali veste, da... Sestavila je serijo oddaj o Primorski v delih naših pesnikov in pisateljev, pripravila nad 20 intervjujev za rubriko Ljudje pred mikrofonom. V prostem času se ukvarja s slikanjem in modeliranjem. - Sestavila in ilustrirala je knjigo Moja prijateljica. Berilo za 4. razr. oso. šol (Rim 1967), sodelovala pa pri Zora Tavčar - Marta Košuta - Zora Saksida - Nerina Švab, Jezikovna vzgoja. Oddaje za šole s slov. učnim jezikom (Trst 1978), in pri Martin Jevnikar - Marta Kopun - Zora Saksida - Nerina Švab, Jezikovna vzgoja. Oddaje za šole s slov. učnim jezikom (Trst 1979). Okt. 1987 je izšla v Gor. nova pesniška zbirka Ugašajoča sonca, ki obsega 36. pesmi.

Prim.: Osebni podatki; SGL III, 609; KatG 1984, 1986; Jevnikar, Zam. lit., M(Trst) 1968, 41; 1984, 17–18; 1987, 37; Isti, Gor. pisateljica Z. Saksida, RAITrstA 3. mar. 1982 (arh.); J. Povše, Z. S., Bela tapiserija, PDk 25. maja 1986.

Hum.