Saksida, Ernest (1919–2013)

SAKSIDA Ernest, salezijanski misijonar, vzgojitelj revne mladine, r. 15. okt. 1919 v Dornberku, živi v mestu Corumbà v Braziliji. Oče Jožef, kmet, mati Katarina Vodopivec. Po domači osn. š. je dve leti študiral v Gor. v Alojzijevišču in Malem semenišču, nižjo gimn. je dovršil v salezijanskem misijonskem zavodu v Bagnolu pri Turinu. 1935 je odšel kot misijonar v pokrajino Mato Grosso v Brazilijo. V prestolnici Cuiabà države Mato Grosso je dovršil gimn., teol. pa v Sao Paulo in bil 17. mar. 1946 posvečen. Prvih petnajst let je učil na salezijanskih šolah in imel na skrbi vzgojo mladine. Njegovo pravo misijonsko delo se je začelo leta 1961, ko je prišel v mesto Corumba na skrajnem zahodu Brazilije. Mesto ima 60.000 preb., okrog mesta pa je 12 predmestnih četrti, kjer žive reveži v nezdravih barakah, narejenih iz ilovice, kartona in pločevine. Ob brezposelnosti, stradanju in boleznih pa je največje zlo v tem, da starši nimajo dovolj ljubezni ne med seboj in ne do otrok. Da bi tem otrokom vrnil topel dom in jim bil blizu, je zgradil barako: »Okrog naše prve barake je bilo na tisoče ubogih otrok revnih družin« (Družina). Začel je zbirati te otroke in zanje graditi nove barake. Potoval je po bogatih brazilskih mestih, nem., švic, it., amer. in prosil podpore. O delu med revno mladino je govoril po radiu in telev. in pisal v časopise. Pomoč je prihajala od vsepovsod, v Evropi je našel 720 botric, ki pomagajo istemu številu otrok. Počasi je zraslo Deško mesto, ki obsega veličasten sklop vzgojnih poslopij, v katerih živi, se šola in oblikuje okr. 2.400 dečkov in deklic. Imenuje se Don Boscovo mesto in mladi ga vodijo samoupravno: demokratično volijo župana, tri podžupane in 18 svetovalcev. V skupinah in šolah so posebni sveti, ki jih vodijo, skrbijo za red in napredek v šoli, ki traja 12 let in se v njej vsakdo usposobi za kak poklic ali nadaljuje šolanje. Nekateri izmed njih so dozoreli za odgovorne službe v mestu Corumba, drugi so postali duhovniki in se vključili v vzgojno delo med zapuščeno mladino. Državna oblast gleda z veliko naklonjenostjo na S-ovo delo in mu je podelila več priznanj in odlikovanj, krajevne oblasti pa skrbijo za osnovno hrano, za vse drugo poskrbi Don Boscovo mesto samo z dobrotniki. Da je vse to zmogel, je ustanovil v Corumbi več društev, ki mu pomagajo: Društvo bivših salez. gojencev - 1951; Društvo malih prodajalcev časopisov in krošnjarjev - 1957; Matogroska legija prijateljev Ubogega dečka - 1958; Strok. šola Alessandro di Castro - 1961, ki je postala 1966 Don Boscovo mesto; Ženski klub iz Corumbe, ki pomaga revežem; Hiša Malega delavca - 1970, namenjena revnim otrokom; Prijatelji okrožja Don Bosco - 1976, ki ga predstavljajo prebivalci tega dela predmestja, ki je dobil zaradi salez. ustanov novo ime Okrožje Don Bosco; od 1961 do 1980 so gradili Don Boscovo mesto, leta 1985 pa so skozi vse leto proslavljali 25-letnico njegove ustanovitve. - S. je prišel poleti 1985 na obisk domov, da je med rojaki in sobrati na Rakovniku v Lj. praznoval 40-letnico duhovništva in 50-letnico redov. in misij. življenja.

Prim.: jz, Oče Ernest, kaj lahko storim za tvoje dečke?, Družina 20. okt. 1985 s sl.; podatki dr. K. Humarja; stk, Misijonar za najbolj ogroženo mladino, Salez. vestnik 1987, št. 3, 14–15 s sl. in dvema sl. otrok iz Don Boscovega mesta; osebni podatki.

Jem.