Sain, Izidor (1869–1932)

SAIN msgr. Mihael Izidor OSB, prvi reški škof, r. 22. nov. 1869 v vasi Zidine pri Daili, župn. Novigrad v Istri, u. na Reki 28. jan. 1932. Oče Anton, kmet, mati Marija Radizlović, oba Hrvata. Mladi Mihael je dobil prvi pouk v benediktinskem samostanu v Daili. S petnajstimi leti je odšel v benedikt. samostan sv. Julijana pri Genovi, tam postal redovnik z imenom Izidor. 1892 je v Genovi prejel mašniško posvečenje. Bil je po vrsti dekan, tajnik, knjižničar in vzgojitelj redovnih novincev. 1908 je bil prestavljen v opatijo Montevergine za vzgojitelja novincev. 1919 je postal opat v dveh benediktinskih opatijah: Praglia pri Padovi in Sv. Justina v Padovi. 1922 je bil imenovan za apost. uprav. na Reki. Po pogodbi med Jugoslavijo in Italijo je 1924 Reka pripadla Italiji. Msgr. Sain se je trudil za ustanovitev samostojne reške škofije. Res je bila 25 apr. 1925 ta ustanovljena in 6. avg. 1925 je bil msgr. Sain posvečen v prvega reškega škofa. Njegovi škofiji so bili priključeni tudi trije slovenski dekanati: Jelšane, Hrušica in Trnovo pri II. Bistrici. Novi škof je začel urejati svojo škofijo: adaptiral je stolno cerkev sv. Vida, škofijsko poslopje in urade, posvetil žpn. cerkev Vseh svetnikov na Reki ter cerkev sv. Antona v Kantridi. Ustanovil je devet novih župnij, podpiral samostane (kapucinov, olivetanov in benediktink). Ustanovil je tudi Malo semenišče na Reki z notranjo nižjo gimnazijo (pet razredov). Po značaju je bil škof S. vedno preprost, skromen in pobožen redovnik. - Po drugi strani je bil škof S. brez hrvatske izobrazbe, pozabil je materin jezik. Tako je postal hote ali nehote orodje italijanske raznarodovalne politike v svoji škofiji, ki je imela takrat dve tretjini slovanskih (slov. in hrv.) vernikov. Na vprašanje rimske kongregacije, kako bo pridigal Slovanom, je škof S. odpisal: »Ne morem se pogovarjati slovansko, toliko manj pridigati, čeprav se je v moji družini govorilo samo hrvatsko.« (Glej škof. arh. na Reki.) Za časa S-ovega škofovanja ni bil imenovan noben slov. ali hrv. kanonik v stolni kapitelj. 1927 so bile ukinjene hrv. pridige v vseh reških cerkvah, v bolnišnici je bil kurat, ki je govoril samo it. Novi župniki v Opatiji, Voloski in Lovranu so znali samo italijansko, tako so tudi v teh župnijah prenehale hrv. pridige in spovedi. Od 1927 dalje je škof pošiljal slovan. vernikom samo ital. pastirska pisma. Dijakom v Malem semenišču je bilo prepovedano govoriti med seboj v slov. ali hrv. jeziku, prepovedano branje slovanskih knjig in dopisovanje z župniki v materinem jeziku. - Po S-ovi smrti so vse te boleče zadeve slov. in hrv. duhovniki razložili v posebni spomenici 1933 novemu reškemu škofu Antonu Santinu s prošnjo, naj gornjo zlorabo svojega prednika popravi. Sledilo je razočaranje, škof Santin ni odpravil napak, marveč jih je povečal. Hotel je odpraviti v šestih župnijah slavet (slovansko bogoslužje), zahteval je, naj gredo slov. in hrv. duhovniki v šolo učit naše otroke v it. kršč. nauk, dalje, da morajo biti vse liturgične molitve v cerkvi (tudi večernice) samo v latinščini.

Prim.: Pismo reškega nadškofa J. Pavlišića z dne 11.9.1987; In memoriam di M. I. Sain OSB, vescovo di Fiume (nagrobni govor), Subiaco 1933; KolGMD 1927, 115; Lavo Čermelj, Il vescovo Antonio Santin e gii Sloveni e Croati, Lj. 1953, 7–20.

T. P.