Novak, Vida (1894–1984)

NOVAK Vida, roj. TREO, narodna dama, kulturna mecenka, r. 12. jun. 1894 v Postojni, u. 30. nov. 1984 v Lj. Oče Dragotin Treo, odv. in javni delavec (PSBL IV, 53–54), mati Marija (Mici) Mahorčič, hči sežanskega župana in dež. poslanca Rajmunda Mahorčiča (PSBL II, 230). S starši se je 1900 preselila v Gor., tam obiskovala osn. š. in Dekliški licej pri Ubogih šol. sestrah de Notre Dame. Poleg slov. je iz šole znala nem. in it., naučila se je tudi franc. in angl. ter pozneje srbohrv. Z družino se je preselila 1916 v Lj., tu se je 1917 poročila z odvet. in liberalnim politikom Franom Novakom (1877–1944); v zakonu ni bilo otrok. Zanimala se je za književnost in umetnost, obiskovala predavanja s teh področij na U. v Lj., potovala v Pariz, London in Firence. Josip Vidmar jo označuje kot »vidno in elegantno lj. damo« in pravi: »Nekako v tem času (1924) se je ta gospa odločila, da bo skušala ustvariti v svojem domu nekakšen kulturni salon.« Jože Javoršek pa piše, da je zaradi svojega vnetega zanimanja za literaturo in umetnost sploh »zbirala v svoji bogati hiši umetnike, pa tudi tiste, ki so se za umetnost samo zanimali«. To so bili lj. kulturniki iz liberalnega kroga, kakor npr. zgodovinar Milko Kos (PSBL II, 130–32) in slikar Gojmir A. Kos (PSBL II, 127–28), slavista Fran Ramovš in Aleksander V. Isačenko, romanist Stanko Leben, pravnika Boris Furlan (PSBL I, 393–94) in Ivan Tomšič, franc. lektor Jean Lacroix s soprogo Clary, franc. konzul Remerand, filozofka Alma Sodnikova, preds. Narodne galerija Fran Windischer, igralec Ivan Levar, pesnika Oton Župančič (občasno) in Pavel Golia, kritik Josip Vidmar, posebna privlačnost salona pa je bila pesnica Lili Novy, ki je prav tedaj doživljala življenjski pretres (možev odhod na zdravljenje za vedno), tako da se je na N. izjemno navezala in se z njo družila skoraj vsak dan. J. Javoršek poudarja, da je bila N. pesničina »zavetnica, najboljša prijateljica in zaupnica«. Posledica tega prijateljstva je bila, da je pesnica 1929 podarila N. zvezek svojih nem. pesmi Lillys Gedichte – Liline pesmi s posvetilom: »Edinemu človeku, ki ima dovolj vpliva name, da me spodbudi k zbiranju.« Te pesmi niso bile nikjer objavljene, ne dolgo pred smrtjo jih je N. izročila J. Vidmarju in J. Javoršku, da je zadnji o njih poročal v svoji monografiji o pesnici. Javno delovanje N. se je povečalo od 1932 dalje, ko je mož postal senator in do 1933 podpreds. senata, 1934 pa v Uzunovićevi vladi kot edini Slov. minister (za socialno politiko in narodno zdravje). Ta možev položaj je povzročil, da je N. prišla v sam vrh med slov. narodnimi damami, takoj za dvorno damo Franjo Tavčarjevo in Ferdinando Majaronovo. Ta položaj je zahteval, da je bila pri mnogih zadevah dobrotnica in pokroviteljica, obiskovala dobrodelne prireditve, nove maše, koncerte itd. Dobila je tudi zveze z beograjskimi politiki, generaliteto in diplomatskim zborom. Na čajankah v svojem stanovanju, najprej na Napoleonovem trgu, potem pa v lastni novi hiši na Erjavčevi 3 (danes 7) in v vili v Tacnu je zbirala vedno več ljudi. Na takih čajankah je ponavadi kdo izmed književnikov kaj prebral ali kak glasbenik kaj zaigral, sicer pa so bile na vrsti različne debate. Med kulturniki, ki so se pri njej zbirali, niso bili samo ljudje njene starosti ali starejši, temveč tudi mlajši in celo študentje, tako npr. Fedora Ravnihar (pozneje poročena Umek), kiparka Liza Obereigner in njen poznejši mož Zoran Hribar itd. Sodelovala je s študenti, ki so ustanovili 1933 Akcijo za univerzitetno knjižnico, bila je prva podpisnica Akcije za Dom visokošolk, naslednje leto pa podpreds. Društva Dom visokošolk. Kot ministrova žena je imela dosti možnosti, da je omogočala podpore in štipendije, pa tudi sama je s svojimi sredstvi marsikaj podpirala, tako da jo pesnik Božo Vodušek v enem svojih sonetov imenuje »visoko damo s cekini«. Tako je leta 1936 omogočila pri Akademski založbi izid Prešernovih pesmi v nem., v prevodu L. Novy. Prav tako je bila skupaj z L. Novy ter Dano Škerl, lastnico te založbe, in njenim možem Silvestrom (PSBL III, 549–50) v konzorciju za izdajo del Otona Župančiča. Bila je tudi aktivna v Franc, krožku in Angl. društvu. Z it. okupacijo Lj. je bilo konec njenih čajank, naslednje leto so It. oba z možem zaprli in po izpustitvi sta oba ostala v hišnem priporu. V času nem. okupacije 1944 so moža ponovno zaprli in poslali v taborišče Dachau, kjer je kmalu u. Po letu 1945 je bila kot predstavnica bivšega režima deležna raznih nevšečnosti, tako ji npr. do leta 1957 niso uredili pokojnine po možu, dolgo časa se je morala pravdati za svojo stanovanjsko pravico v lastni hiši. Četudi ni bilo več stalnih čajank, je ostalo nekaj starih prijateljev in nekaj novih, ki so jo še obiskovali, tako npr. F. Ramovš z ženo Albo in sinom Primožem, skladateljem, pravnika Lado Vavpetič in Ivan Tomšič z ženo Pino in s hčerko Dubravko, pianistko. – Pisateljica Ljuba Prennerjeva je v svoji komediji Veliki mož (lj. Drama od 20. jan. 1943, 21 predstav) karikirano predstavila N. v vlogi Vide Praznikove, »pokroviteljice lepih umetnosti«. – Portret N., delo G. A. Kosa, je bil že razstavljen in večkrat natisnjen, tako npr. v knjigi F. Stelè, Slov. slikarji, v Lj. 1949, si. 78, ter v katalogu G. A. Kos, retrospektiva, Lj. 1993.

Prim.: Jahresbericht d. Mädchenlyzeums d. armen Schulschwestern de Notre Dame in Görz 1913; mrliška knjiga mat. urada Lj. 1984; osebni dokumenti, last družine Čampa, Lj.; Gledališki list, Drama, Lj. 1942/43, št. 10; S. Kremenšek, Slov. študentovsko gibanje 1919–1941, Lj. 1972, 279, 407–408; J. Vidmar, Obrazi, Lj. 1979, 170–71, 174; J. Javoršek, Lili Novy, Lj. 1984, 65–66, 72–73, 79, 85–86, 101, 109; Čajanka pri V. N-ovi v tridesetih letih, Želodec, Lj. 1, Zbornik razisk. nalog, Lj. 1993, 72–83; Fr. Novak, SBL II, 206; Enc Sje 8.

Ry