Ošnjak, Jožko (1921–2003)

OŠNJAK Jožko (uradno OSGNACH), beneški partizan in publicist, r. 17. mar. 1921 v Ošnjem pri Sv. Lenartu v Beneški Sloveniji. Oče Jakob, kmet, mati Evgenija Cotič. Po it. osn. š. je ostal doma, 1940 je bil vpoklican kot alpinec v it. vojsko, kjer je postal podoficir minerske stroke. Kapitulacijo It. je dočakal v domačem kraju, kjer je bil na dopustu, in se še istega meseca vključil v Šentlenarško part. četo. 6. okt. 1943 so se spopadli z nem. enotami. Sodeloval je tudi v bojih pri šentkvirinskem mostu in bil preko Lipe v Nadiški dolini premeščen na položaje ob cesti Žaga–Srpenica–Trnovo. Dodeljen je bil 4. bataljonu 2. soške brigade, v katerem je napredoval v vodnika. V bojih po 26. okt. je reševal ranjenega bratranca Marina Bodigoja in med njima se je izoblikovalo trdno vojno tovarištvo, ki je ostalo vse do konca vojne. Iz bolnišnice v Breginju sta se vrnila v domače kraje. Konec febr. 1944 sta bila na sestanku v Podrobu, kjer jima je bilo naročeno, naj izvajata polit. propagandno delo na terenu. V začetku jun. 1944 se je O. vključil v novoustanovljeno Beneško četo, ki je doživela prvi boj pri vasi Valendol v dolini Idrijce. Avg. 1944 je govoril v domačem narečju na zborovanju v Spodnjem Trbilju. V tem mesecu je Beneška četa prerasla v bataljon in O. so v Ošnjem razglasili za namestnika komandanta Beneškega bataljona. Nov. 1944 je šel v višjo ofic. š. pri glavnem štabu, ki je delovala v Metliki, šolo je končal jan. 1945 in se prek Cabra vrnil na Prim. do Predmeje in nato spet v Beneško Slovenijo. Ob koncu vojne je bil skupaj z Beneškim bataljonom v osvobojenem Čedadu. Apr. 1945 je postal podporočnik in avg. 1945 poročnik. Do nov. 1945 je služboval v odredu JA v Kostanjevici na Krasu. Bil je določen za študij na vojaški akad. v Moskvi, vendar do tega ni prišlo. Premeščen je bil v štab 4. armade in nato jan. 1946 demobiliziran. Slov. ministrstvo za prosveto je bilo zainteresirano, da bi polit. delal med Ben. Slovenci v Sji. Konec nov. 1946 je stopil v polic. službo. Študiral je na ofic. š. v Sremski Kamenici in pozneje na vojno-kemijski š. v Šabcu. Končal je gimn. v Lj. 1947 je delal na upravi milice v Mrbu, med 1950–54 je bil šef uprave milice v okr. Tolmin. Služboval je je tudi v Novem mestu in Kopru ter na koncu v Lj., kjer je bil 1967 upokojen kot inšpektor milice s činom podpolkovnika. Zavzemal se je za 59 sodno preganjanih pripadnikov slov. part. čet v Beneški Sloveniji, proti katerim se je končal proces 1959 v Firencah. Po upokojitvi je pričel intenzivno obravnavati tematiko NOB v Beneški Sloveniji. 1969 je izšla njegova knjiga z naslovom Pod Matajurjem, v kateri je v prvem delu opisal Beneško Slovenijo, v drugem pa njen boj za osvoboditev vse do mirovne konference v Parizu. Dopolnjen ponatis je izšel 1970. It. prevod ima naslov II Matajur e la sua gente. Una vita – una lotta da ricordare, ZTT 1982 (podpis Giuseppe Osgnach-Joško). V pripravi za tisk je njegova nova knjiga, ki bo obravnavala tri generacije Beneških Slovencev – v vojni 1866, v 1. in 2. svet. vojni. Živi v Lj. in Kobaridu.

Prim.: J. Ošnjak, Vstaja v Beneški Sloveniji v sept. dneh 1943 (s slikami), JKol 1968, 67–76; Med beneškimi partizani onstran Matajurja (s slikami), PDk 1968, št. 208 in 238; Kako sem se učil italijanski, JKol 1968, 107–10; Beneške dolinice -moja vas (s slikami), JKol 1969, 144–52; Zagata v Čabru, TV 15 1969, št. 21; Slovenec sem..., TV 15 7. okt. 1982; na IV. Goriških srečanjih je imel 17. dec. 1982 predavanje z naslovom Beneška Slovenija v NOB; v TKol 1983 je izšel njegov članek Obisk pri Ivanu Trinku-Zamejskem (62–73); osebni podatki.

Stres