Osmuk, Bernarda (1944–)

OSMUK Bernarda (Nada), arheolog, r. 21. sept. 1944 v Kokri pri Kranju. Oče Feliks z Grahovega ob Bači, delavec, mati Ljudmila Hariš, gospodinja. Po maturi (1963) na gimn. v Kranju je študirala arheol. na U v Lj. in diplomirala (1968) iz prazgod. arheologije. Po diplomi je do zaposlitve na Zavodu za spomeniško varstvo Gorica v Novi Gor. (1973) sodelovala pri arheol. raziskavanjih Emone, staroslovan. grobišča v Kranju in halštatskih gomil v Novem mestu. Kot arheolog-konservator deluje (od 1973) na področju sedmih prim. občin (Idrija, Tolmin, Nova Gor., Ajdovščina, Sežana, Ilirska Bistrica, Postojna). Njeno temeljno delo je topografija tega obsežnega in geografsko ter kult. raznolikega področja; dodala je mnoga nova arheol. najdišča (npr. na Banjški planoti), z nabiranjem ljud. izročila pa je pozabi otela številne pripovedi in značilna ledinska imena (gomila, grad, gradeč, mirišče, stara cerkev...) krajev, ki so verjetne arheol. točke. Obsežno topografsko delo je temelj za pripravo urbanističnih, zazidalnih in prostorskih načrtov, ki naj varujejo in okolju ter vrednosti arheol. spomenikov primerno oblikujejo bogato arheol. dediščino celinske Prim. Izvedla je več sondiranj (npr. Povir-Merišče, Vogrsko, Šmartno in Gonjače v Gor. Brdih, Krajna vas, Ajdovščina) in zaščitnih izkopavanj (Kobarid-Sv. Anton, 1982; Trnovo-Ilirska Bistrica, 1978; Nova Gorica-Ledine, 1974–75), sistematično pa od 1974 dalje raziskuje rim. zaselek – vilo rustiko v Povirju. Odlična so predvsem njena odkritja v Kobaridu, kjer je v odpadni jami med gradivom iz 1. stol. pred Kr. do 4. stol. po Kr. našla tudi 9 izvrstnih rim. bronastih kipcev; nič manj pomembni pa nista najdbi rimskodobnega poljedelskega orodja iz Povirja (Nove antične najdbe v Povirju, GorLtk 3, 1976, 70–87) in langobardskega orožja z deli pašne opreme iz Bilj na Vipavskem (Nova najdbe iz časov preseljevanja narodov v spodnji Vipavski dolini, ArhV 29, 1978, 464–76). Sodeluje tudi pri raziskovanjih stavbne zgod. prim. gradov (Prem, Dobrovo), raziskala pa je tudi srednjeveški tabor v Studenem pri Postojni (1979–81). Kot arheolog-konservator se je uveljavila posebej s konservacijo in raziskavo rimskodobnega vodnega stolpa pri Sv. Pavlu nad Vrtovinom (1974–80), najbolje ohranjenega antičnega stavbnega spomenika v Slov. (Konservacija rimskega vodnega stolpa Sv. Pavel pri Vrtovinu v Vipavski dolini, Varstvo spomenikov 24, 1982, 3141). O svojem delu in odkritjih je poročala na strok. srečanjih v Novem Sadu (1976), Lj. (1980) in Lipici (1983). Uveljavila se je tudi kot spomeniško varstveni teoretik (Kras in zaščita arheoloških spomenikov, ArhV 32, 1981, 572–74; Varstvo arheološke dediščine v Slov. (s soavtorji), Varstvo spomenikov 24, 1982, 99–101; Razmejitev dejavnosti med zavodi in muzeji, ARHEO 3, 1983, 31–32).

Prim.: PrimN 26. nov. 1976, 48–49; osebni podatki; KL Sje I, 32.

Svd.