Orsini, Valentina (1914–2006)

ORSINI, roj. MEDVEDIČ, por. CESARETTI in MAZZA Valentina, prevajalka, galeristka, kult. delavka, r. 12. febr. 1914 v Idriji. Oče Ivan Medvedič, uslužbenec pri idrijskem rudniku, deloval v domačih kult. društvih, bil podtajn. idrijskega mestnega zastopa pred prvo vojno, ko je bila Idrija prva socialdemokratska občina v Avstro-Ogrski, bil je prijatelj Rudolfa Golouha; mati Marija Žonta, gospodinja. Orsinijeva ves čas po drugi svet. vojni, deloma že prej, živi v Rimu. Po osn. š. v Idriji končala triletno nižjo sred. š. (»complementare«) 1928, nato dve leti prakticirala kot pisarniška moč na idrijski sodniji. 1941 v Anconi končala dveletni tečaj kot sestra it. Rdečega križa in kot taka delovala v tamkajšnji vojaški bolnišnici; bila poslana v vojaško bolnišnico v Tirano (Albanija), tam ostala do 1. sept. 1943 s činom podporočnika. 1937 se je poročila s polk. letalstva Luigijem Cesarettijem. Moža so po razpadu It. zajeli Nemci in ga odvedli v taborišče na Poljskem, od koder se je vrnil v Rim 1946. Tedaj se je vpisala na Istituto studi superiori romani in se v okviru študijskega programa posvetila študiju zgod. umetnosti in splošne zgod. rimskih arheol. in umet. objektov. Ob tem se je učila tudi srbo-hrv.; 1949 se je vpisala na Institute de lengua y cultura Español, kjer je 1951 diplomirala iz splošne španske kulture; tega leta se je vpisala tudi na Istituto per l'Estremo Oriente, kjer je študirala ruščino in hindujščino, poleg tega pa še zgod. indijskih relig. filozofij ter polit. vprašanja teh področij. Na tem zavodu je 1952 zagovarjala tezo Asia agli Asiatici. 1954 ji zaradi posledic taboriščnega življenja umre mož. Od tega časa živi v znameniti rim. ul. Margutta, kjer se stalno križajo poti in vrstijo srečanja rim. umetnostnega življenja in prepletajo medn. umetniški, zlasti likovni tokovi, čez čas, 1962, se vnovič poroči, in sicer z dr. Calogerom Mazzom (Mazza), prof. pravnih in ekonomskih ved, višjim dirigentom na Financ. min. V tem okolju V. Orsini-Mazza naveže pomembne stike in se krepko zasidra v umet. in sploh kult. življenje it. metropole. – Prevajalka: Svoje prevode začne objavljati 1952, ko prevede v it. krajša dela ali odlomke različnih jsl. avtorjev. Sodeluje v II Popolo di Roma, obratno pa v celi vrsti slov. časopisov in časnikov (Tov, Delo, Lj. dnevnik, SPor, Ciciban, Pionir – 1955, 1956, 1957), Vjesnik u srijedu (1960). V letih 1956–57 na razne načine sodeluje z Mlad. knjigo (Lj.) in s Centrom za nastavni film v Bgdu. Večje število Cankarjevih krajših del je objavila v II Popolo di Roma, tako npr. Moje življenje (La mia vita), Gospod stotnik (Il signor Capitano), Sraka in lastovice (La gazza e le rondini), Grešnik Lenart (Lenart il peccatore), Zaklenjena kamrica (La cameretta chiusa, 1952), Skodelica kave (Una tazzina di caffè, 1953), Njen grob (Il mio santuario), Otroci in starci (I bambini si parlano), Sveto obhajilo (Santa Comunione). Nekaj teh prevodov je omenjenih v VII. in VIII. zv. Cankarjevih ID (Cankarjeva zal., 1954). Za dnevnik L'Unità, v prilogi za otroke, je prevedla več srb. in hrv. avtorjev, med njimi tudi Andrićevo povest Aska in volk. Prevedenih ima več povesti Prežihovega Voranca, vendar ji ni uspelo, da bi ta dela izšla v tisku. Založba Bompiani se je zanimala za romam Doberdob, ki ga je bila že lep del prevedla, vendar pa je založnik zahteval odkup 200 izvodov, česar pa Društvo slov. pisateljev ni moglo sprejeti. – Galerijsko delovanje: Življenje v rim. kult. krogu in možnost najetja potrebnih prostorov sta jo nagnili, da se je začela pripripravljati na odprtje umet. galerije. Tako je z jan. 1963 Rim dobil novo galerijo, ki je imela spočetka siglo S M 13 (Studio Margutta, 13). Gal. se je hitro uveljavila, 1968 pa jo je O-eva prenesla v nove prostore v isti ul. Usmeritev njene gal. je bila dvojna: po eni strani prirejati razstave dobrih, zgod. priznanih mojstrov, predvsem futuristov, po drugi pa omogočati razstavljanje mlajši generaciji abstraktistov, pripadnikov nove struje »arte cinetica«, konstruktivistom in še vsem drugim, ki bi lahko poživili rim. likovno ustvarjalnost. S pravo slov. trmo se je vsa predala temu delu in pri tem ni pozabila na posredovanje dosežkov slov. in splošno jsl. lik. umetnosti širšemu svetu. Tako so pri njej razstavljali med drugimi Fr. Slana, Mar. Pregelj, Vl. Makuc, Jan. Bernik in seveda cela vrsta drugih odličnih jsl. grafikov (Nada Lukežić, Milić od Mačve, Vangel Naumovski, Vaško, Vaško Lipovac idr.). To so bile razstave, ki so vse imele uspeh in našle dober odmev v kritiki, če že drugih pomembnih imen it. lik. umetnosti, ki so se tu zvrstila, ne navajamo (Prampolini, Simona Weller, Pannagi, Giacomo Balla). Njena gal. je delovala 13 let (do 1976) in v tem času se je zvrstilo okrog 250 razstav, večinoma osebnih. O-eva se je rodni Idriji oddolžila z bogato zbirko sodobnih it. in jsl. avtorjev, ki jih je podarila idrijski gal. in so bili tu razstavljeni 1976 pod naslovom Donacija Orsini-Mazza. čeprav je O-eva zaradi rahlega zdravja 1976 opustila vodenje galerije, je še vedno dejavna v svojem rim. kult. okolju, kjer sodeluje v društvu »Donna e Arte«, pri katerem odgovarja za sekcijo »Arti visive« in je v stalnem stiku z umetnicami, ki jih pomaga, da pridejo s svojimi deli v razstavne dvorane.

Prim.: Osebni podatki; Peter Breščak, Do Margutte in dalje, Delo 8. dec. 1973; Simona Weller, II complesso di Michelangelo (Roma 1975), Valentina Orsini (71–73).

Svd.