Olivo, Alojz (1815–?)

OLIVO Alojz, duhovnik, udeleženec Risorgimenta 1848 kot kapetan prostovoljnih milic v Zoldo Alto nad Bellunom in pozneje garibaldinski kaplan, r. 10. avg. 1815 v Robiču pri Kobaridu gostilničarju Ivanu in Luciji Cenčič. Njegov dom je bila cvetoča gostilna pri Titu, št. 48 (nova 3). Zaradi bolehnosti je bil hitro krščen v župnijski cerkvi v Kredu z imenom Lovrenc Alojz. Do sedaj ni ugotovljeno, kje in kdaj je umrl. Družina Olivo je v prejšnjih generacijah pobirala na Bovškem dajatve za čedajski kapitelj. Po ustni tradiciji v Robiču je bil Alojzov oče Ivan vodič franc. čet, ki so 1797 prodrle preko Robiča do Bovca in Kluž, za kar je bil bogato poplačan. O. je 1839 kot zunanji študent obiskoval prvi letnik teologije v Gor. V dokumentih škof. urada v Bellunu so ga označevali kot prete goriziano. Tudi v krstni knjigi kobariške dekanije je pri njegovem imenu pripis sacerdos. Spomladi 1844 je prišel za kaplana v župnijo Càdola di Capo di Ponte v it. Alpah. Od tam je odšel 5. sept. 1847 za kpl. v Mareson v bellunsko dolino Zoldo Alto, da bi pomagal sestri, ki je ostala v tej vasi vdova s tremi otroki. Tudi to je O. zabeležil v rokopisnih spominih, ki jih je objavil Giovanni Angelini v delu La difesa della Valle di Zoldo nel 1848. Kaplanija Mareson je spadala pod župnijo Fusine. Njen žpk je v nekem pismu omenil, da je O. iz Kobarida v Iliriji pričel organizirati odpor proti Avstriji. S tem v zvezi je odšel v uporne Benetke, od koder se je vrnil 1. apr. 1847 z nalogo ustanavljanja revolucionarne oblasti. Organiziral je prostovoljno milico in postal njen kapetan v Zoldo Alto. It. prebivalstvo se je 40 dni upiralo avstr. vojski in onemogočalo njen prodor v dolino Zoldo. V svojih spominih je O. zapisal, da ga je dolina spominjala na rodni svet pod Mijo, Stolom in Krnom. V Zoldu je našel prebivalstvo, ki mu je izkazovalo simpatije, zato se je tudi on udeležil njihovih teženj in prikazoval nezakonitost avstr. oblasti in dunajskega kongresa 1815. O bojih za dolino Zoldo je zapisal: »Zaprosil sem tudi orožja od bellunskega komiteja, toda odgovorili so mi, da vi hribovci ne potrebujete orožja, ker se lahko branite s kosami, krampi in vilami; zato lahko Zoldo pove, da je vse, kar je napravilo ljudstvo, napravilo samo.« O. je bil povezan z lekarnarjem Andrea de Fanti in tudi po avstr. zasedbi je bil v kontaktu z uporniki in pri upokojitvi mu je bilo upoštevano tudi leto 1849 kot čas bojevanja proti Avstrijcem. Dopisoval si je z Roso Celotta iz Longarona, kateri se je podpisoval kot »di lei umile servo ed amico«. Ko je bil jul. 1853 nameščen za kaplana v Pademo di San Gregorio v Alpah, se je dopisovanje pretrgalo. Tam je deloval od 1. jul. 1853 do jan. 1857, ko je z dovoljenjem župnika Mattea De Luca zapustil kaplanijo. Po dokumentih drž. arhivov v Turinu in Rimu je postal 21. maja 1859 kpl. v garibaldinski prostovoljni enoti alpskih lovcev. V osebnih podatkih je zapisal dekliški priimek svoje matere kot Conciglio. Večinoma se je boril v 51. regimentu pešadije in dokumenti ga uvrščajo med štabne oficirje pod poveljstvom generala Giuseppeja Garibaldija. 19. dec. 1865 mu je bila priznana efektivna služba od 1848 s premorom med 22. avg. 1849 in 21. majem 1859. Sodeloval je v vojnah 1848, 1849, 1859 in 1866. Za zasluge v teh vojnah je dobil pet pomembnih medalj, med katerimi je tudi franc., spominska medalja na vojno 1859. Upokojen je bil 6. jan. 1867. Spet se je pojavil v Bellunu, kjer ga anali v mestni knjižnici imenujejo kot kraljevega armadnega kaplana v pokoju. 10. jan. 1870 ga je nehote zmočil s kozarcem vode dirigent bellunskega orkestra. O. se je razjezil in s palico tako obdelal glasbenika, da ga je moral rešiti plemič Giovanni de Pagani. Pretep s Paganijem se je ponovil v bellunskem gledališču in 18. maja 1870 je sodišče odločilo, da mora O. plačati kazen 60 lir. Od tedaj je za njim izginila vsaka sled. V rodne kraje ga po vsej verjetnosti ni zaneslo. Odločil se je za nemirno življenje duhovnika in revolucionarja. Njegov brat Anton je umrl 1873 na domu v Robiču brez potomcev. V Beneški Sloveniji so bili nekateri udeleženci it. preroda ter borci proti Avstrijcem, Alojz Olivo pa je edini primer s kobariškega področja.

Prim.: Renato Fioretti, Don Luigi Olivo da Caporetto, Capitano delle milizie Alto Zoldane nel 1848 e cappellano garibaldino, Udine 1969 (avtor izvaja Olivovo osebnost iz slov. kult. tradicije in običajev. Napačno so pisana imena in stavki v slovenščini); a r, Don Alojz Olivo vojak preporoda, PDk 1968, št. 91; župnijski urad v Kobaridu

Stres