Ogrizek, Ludvik (1906–1944)

OGRIZEK Ludvik, član nar. organ. TIGR, borec NOVJ, ključavničar, r. 28. avg. 1906 v Hruševju, u. v nem. koncentr. taborišču 28. jun. 1944. Oče Franc, kmet, mati Marija Milharčič. Sin številne narodno zelo zavedne družine. Razen padlih bratov Franca in Toneta v prvi svet. vojni so vsi sodelovali v TIGR in NOB. Pri njih so oborožene trojke prenočevale, se hranile, puščale iz Jsle prineseno liter. in orožje in vodile nočne sestanke tigrovcev. O-vi bratje in sestre so raznašali po vaseh liter., največ Matevž, ki je bil večkrat zaprt, zadnjič jun. 1940 z obtoženci 2. trž. procesa, hudo mučen, nato konf. na Ventotene. Maja 1942 zaprti Mirko, Justina, Rafael, ki je bil obsojen na 24 let ječe. Justina spet maja 1943 in internirana v Frosinone. Po kapitulaciji It. so spet delali v NOB. O. napravil osn. š. in se izučil za kovača v Hruševju pri Iv. Vadnjalu, se zaposlil v Postojni pri Lud. Majcnu, po vrnitvi od vojakov ni dobil zaposlitve, delal doma na kmetiji, se 1927 vključil v narod. revol. org. TIGR. Hruševsko celico so sestavljali O., Jakob Sajevec, Tone Žakelj, Matevž Ogrizek, sodelovali z oboroženimi prinašalci liter. in orožja iz Jsle in pri akcijah na fašiste. O. z njimi raznašal ileg. tisk po vaseh Pivke, Krasa, po gornji Vipav. dolini in drugod. Mnogi so hodili ponj v Hruševje, kot Jože Čok iz Lokev, Fr. Bole iz Tomaja, Tone Mohorčič iz Vipave, Fr. Sluga iz Žej. O. in Tone Žakelj sta po vaseh pod Nanosom maja 1928 popisala zidove kapelic, cerkva in druge z gesli: »Živela Jugoslavija, proč s fašist. Italijo!« in prepleskala faš. snop s slov. zastavo. Dosegla sta velik moralni in polit. učinek pri Slov. po vaseh Pivke, pri faš. pa hudo kri. O. so intenzivneje zasledovali ovaduhi in faš. policija, zato se je umaknil 1928 v Jslo. Poslej je celo povečal svojo dejavnost za ohranitev slov. narodne identitete prim. Slov. Iz Jsle je prinašal z oboroženimi fanti protifaš. liter. čez močno zastraženo mejo, se udeleževal oboroženih napadov na faš. in domače ovaduhe, spodbujal na nočnih sestankih mladino na borbo proti faš. O. se je po ilegalni izselitvi zaposlil v Lj. pri ključavničarju Lončarju na Celovški cesti 43., nato pri trgovcu Bulcu v Mirni na Dolenjskem, kjer je poleg drugega izdeloval ploščice hišnih številk. Med ileg. prehodom meje je izročil materi ploščico s slov. zastavo in št. 1, rekoč: »Mama, kmalu jo denete na našo hišo!« 1938 se je zaposlil kot ključavničar v tekstilni tovarni Jugočeška v Kranju, sodeloval v sindikalni borbi z naprednimi delavci in prim. emigranti in se opredelil za KP. O. se je ob napadu faš. sil na Jslo odzval KPJ, po vrnitvi v Kranj delal za OF z borci, ki so se zbirali v Kranju pri družini Gril iz Orehka pri Postojni. O. je bil povezan s Cankar. bat. preko Iv. Tomažina iz Bukovščice, 7. dec. 1941 je odšel s 13 borci (večinoma Primorci) k part. in se na Mohorju pridružil Cankar. bat. O. se je udeležil več bitk z Nem. v Selški in Poljanski dolini, v Rovtu, kjer je padlo 53 esesovcev, srdite bitke na Pasji ravni in slednjič slavne bitke v Dražgošah. O. se z Bičkovim vodom umaknil na Mošenjsko planino pri –29 ⁰C, obkoljeni od Nem. v koči, kjer je med drugimi padel tudi njegov sovaščan 20-letni Edvard Tominc. O. je z borci ponoči naredil luknjo skozi zid in predor skozi nad 2 m visok sneg do gozda in se rešil obroča, nato se z borci in ranjenci prebil do Bukovščice, kjer je bila pri Kocjanovih zasilna bolnišnica, ki so jo zaradi izdajstva napadli Nemci 21. jan. 1942, toda ranjence so pravočasno odnesli v bunker, nato še isto noč v Stražišče, kjer so O. in dva ranjena borca dobili zavetje pri kmetu Dolencu-Ožboltu in nato pri mizarju Fr. Benediku. Zdravil jih je dr. Božidar Fajdiga. O. je imel zmrznjene noge in je po zvezah z drugimi borci prišel v Lj. O. je sprejel elektr. Bešter na Celovški c. nato družina Semič v Kladežni ul. 24, slednjič pa Jerebova na Celovški c. O. so poleg teh oskrbovali s hrano, oblačili, zdravili še družina Srečka Krašna v Gostilničarski, še posebno pa sestra Nežka, ki je bila zaposlena kot natakarica v hotelu Lev. O. se je podnevi zadrževal v it. gostilni, kjer bi ga najmanj iskali. Prezeble noge je hodil zdravit v sanatorij Emona. Tu sta se zdravila tudi njegova soborca. O. je bil med zdravljenjem v Lj. v stalni zvezi s terenskimi aktivisti. Iz Lj. je odšel v Horjul, Hruševo, Dobrovo in se pridružil gorenj. partiz. O. je bil po srditi bitki, ko so Nem. obkolili part. v Udnem Borštu, ujet 14. sept. 1942, odveden v zloglasno mučilnico Begunje, nato 8. jan. 1943 v koncentr. taborišče Mathausen. Njegovi v Hruševju so dobili sporočilo, da je umrl 28. jun. 1944. O. si je z branjem pridobil trdnega znanja, ki ga je prizadevno razdajal tovarišem. Bil je zaveden Slov., tipičen primer tigrovca, ki je od prvih dni NOG deloval za OF in med prvimi pristopil v vrsto borcev NOVJ. Padlima junakoma, udeležencema dražgoške bitke Ludviku Ogrizku in Edvardu Tomincu sta ZB in krajevna skupnost Hruševje odkrili v Hruševju 22. avg. 1981 spominsko obeležje.

Prim.: Mira Pagon, Življenjska pot L. Ogrizka iz Hruševja, TV-15 25. mar. 1976; Partizansko slavje v Hruševju, TV-15 jul. 1981; Marija Gril, Kranj, Delavska 43, 20. jan. 1965 podroben življenjepis L. Ogrizka; Justina Ogrizek-Stegel, Postojna, Kolodvorska 20, podatki o bratih Ludviku, Matevžu, Rafaelu, o sebi in o drugih članih Ogrizkove družine.

Rut