Ogorelec, Anton (1924–2020)

OGORELEC Anton, dr. tehničnih znanosti, strokovnjak za zaščito, avtomatizacijo in vodenje elektroenergetskih sistemov, univ. prof., r. 23. maja 1924 na Reki. Oče Ivan, gradbeni inž. iz Lj., mati Danica Žnideršič, gospodinja. Do 1929 so živeli v Ilirski Bistrici, kjer je imel stari oče tovarno testenin Pekatete, potem v Lj., kjer je dovršil osn. š., klas. gimn. in elektrotehniko na Tehn. fak.; diplomiral mar. 1950 z odliko. Po diplomi so mu v tovarni Električnih aparatov TELA v Lj. zaupali odgovorna dela na delovnem mestu razvijalca in projektanta zaščitnih relejev za zaščito generatorjev, transformatorjev in vodov. Tako je 1951 izdelal projekt zaščite in meritev za takrat največjo jsl. elektrarno HE Titovo v Zadravju, v letu 1954 projekt zaščite in avtomatizacije za HE Jablanica, ki je bila dalj časa največja elektr. v Jsli. 1958 je doktoriral iz elektrotehn. znanosti z disertacijo Ovojni kratek stik pri trofaznem transformatorju. Po združitvi dela slov. elektroindustrije z ISKRO je postal dir. razvojnega sektorja ISKRE – Zavoda za avtomatizacijo, pozneje pa dir. Iskrinega Biroja za avtomatizacijo v energetiki. Kot tesni sodelavec prof. V. Bedjaniča je že v tem obdobju sodeloval s Fak. za elektrotehniko (FE). Tako je bil izvoljen 1960 in 1965 za docenta na FE v Lj. in je redno kot zunanji sodelavec opravljal pedag. delo ter povezoval teorijo s prakso. 1971 je bil izvoljen za izrednega prof. in se redno zaposlil na fak. Od številnih raziskav, ki jih je vodil, sta pomembni: Relejna zaščita in ponovni vklop v elektroenergetskih sistemih nazivne napetosti 10–220 kV v Sji (Lj., FE 1968, 227 str.), in Avtomatizacija hidroelektrarn in koordinacija obratovanja elektrarn (Drava). Analiza avtomatizacije hidroelektrarn in sistema hidroelektrarn ter koncept avtomatizacije. Raziskava lokalne avtomatizacije v hidroelektrarnah (Lj. Iskra, 1. faza 1973, 251; 2. faza 1975, 199; 3. faza 1976, 176). O. sodeluje v številnih strok. organizacijah. Od ustanovitve 1951 je aktiven v okviru Jsl. nacionalnega komiteja mednar. konference za velika elektroenergetska omrežja (JUNAKO - CIGRE). Bil je dolgoletni tajn. njegovega študijskega komiteja za zaščito, od 1971 pa preds. 1976 je bil izvoljen za rednega člana študijskega komiteja za zaščito CIGRE, kjer je do sedaj aktivno sodeloval kot strokovnjak na vseh mednar. simpozijih v Evr., ZDA, Avstraliji in 1983 na Japonskem. V jsl. elektrotehn. komisiji je od 1961 sekretar tehn. odb. za releje. V Mednar. elektrotehn. komisiji IEC je član delovne skupine za kontakte tehn. odb. za releje. S sodelavci je napisal več znanst. knjig: Slov. elektrotehniški slovar. Skupina 16: Zaščitni releji, Lj., EZS 1963, 71; Elektrotehnički priručnik, Lj., Iskra 1963, 364; Zaščita in avtomatizacija v srednjenapetostnih omrežjih, Lj., FE 1966, 144; Electrical relays – Contact performance of electrical relays, Genève, IEC 1974, 41. Razprave v Elektrotehn. vestniku (EV) v Lj.: O problemih prenapetostne zaščite generatorjev (1953, št. 9/10); O zaščiti sinhronskih generatorjev (1956, 6/8); Deset let tovarne TELA (1965, 11/12); Problematika ozemljitve zvezdišča s posebnim ozirom na zemeljskostično zaščito (1969, 9/10. Več razprav in strok. sestavkov je izšlo v publikacijah simpozijev in zborovanj. Bil je med ustanovitelji jsl. revije za avtomatizacijo Avtomatika in tudi njen prvi glavni ur.; zdaj je preds. ured. odb. te revije za Sjo. Od ustanovitve sklada prof. Vratislava Bedjaniča je preds. komisije za podelitev nagrad tega sklada. Elektrotehn. zveza Sje ga je 1971 izvolila za svojega zaslužnega člana. 1972 je bil odlikovan z redom dela z zlatim vencem. Preds. je Društva visokošol. prof. in drugih znanst. delavcev U v Lj. Vzgaja in izobražuje bodoče inž. oz. podiplomce v Lj., na VTŠ v Mrbu in na EF v Sarajevu.

Prim.: Osebni podatki; ULjBB III/2, 674–76 z bibliogr.; P. Žunko, A. O. – šestdesetletnik, Delo 23. maja 1984 s sl.

Jem.