Obizzi, Anton, markiz (1843–1916)

OBIZZI (D'Obizzi) Anton, markiz, tiskar in založnik, r. 30. avg. 1843 v Vrtojbi pri Gor., u. 20. dec. 1916 v Gor. Oče Karel, mati Rozalija Gasperin. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je ustanovil v Gor. skromno tiskarno, ki je nosila od 1893 naslov »prva slovenska tiskarna«. Sprva je razpolagal z enim samim ročnim tiskarskim strojem. S finančno pomočjo gor. narodnjaka Andreja Gabrščka (PSBL I, 404–07), ki je potreboval za izdajanje svojega polit. lista bolje urejen tiskarski obrat, je O. kmalu prišel do modernega tiskarskega stroja na pogon in ga v tedenskih obrokih odplačeval svojemu upniku pri obračunu njegovih tiskov. V O. tiskarni so izhajali: Gabrščkova Nova Soča (1889–92) s štirinajstdnevno prilogo Gorica (1890–91), listom za trgovino, obrtnijo, kmetijstvo in narodno gospodarstvo; njuna naslednika Soča (1892–93) in Primorec (1893). Ko sta se z Gabrščkom ločila in je ta ustanovil svojo Goriško tiskarno, je O. sam izdajal in urejal polmesečnik Slogo (1893–95) in list za narodno gospodarstvo, obrt in trgovino Goriški vestnih (1894–96). Natisnil je tudi slov. knjigi: žaloigro Loterist (1899) in Poezije Fr. Podkrajška (1891). Po prestanku obeh lastnih časopisov je O. tiskarna v skromnejšem obsegu delovala še do 1899, ko so jo odkupili ustanovitelji nove katol. Narodne tiskarne (Anton Gregorčič). O. je bil pozneje družabnik tiskarne Pallidi & Obizzi, ki je tiskala tedensko glasilo slov. kmečke stranke na Goriškem Naš glas (1907–10), ki se je od III. letnika dalje imenoval Kmečki glas, ter uradni deželni mesečni list Samoupravo (1910–11). – O. se je udeleževal tudi slov. polit. življenja v Gorici. Na občnem zboru društva Sloge 22. sept. 1890 je bil izvoljen v odbor in je postal tajn. Ponovno je bil izvoljen 10. okt. 1893. Čeprav je Andrej Gabršček z njim več let sodeloval, ga je v svojih Goriških Slovencih ostro označil: »O. je bil končno Italijan, ki se je med Slovence prištulil, ker mu je nekaj časa tako kazalo. Ko mu ni več kazalo, je pokazal zopet svojo pravo laško barvo. Njegova rodbina je bila popolnoma laški vzgojena« (I, 346). Kljub Gabrščku se je O. čutil Slovenca, obvladal je slov. in to je dokazal kot tajn. Sloge in kot izdajatelj in ur. slov. listov, ki jih je izdajal skoraj do smrti.

Prim.: Gabršček I, 346 pass.; Br. Berčič, Tiskarstvo na Slovenskem, Lj. 1968, 192; PSBL I, 481 (pri A. Gregorčič).

Jem.