Novak, Alojz (1881–1967)

NOVAK Alojz, kanonik, prosv. delavec, urednik, r. 28. jun. 1881 v Trnovem pri Ilirski Bistrici, u. 30. avg. 1967 v Gor., od 18. febr. 1968 pokopan v Črničah. Oče Filip, dacar, mati Franja Semič, šivilja, oba iz Šturij na Vipavskem. Ljudsko š. obiskoval v Šturjah (1887–91) in v Lj. (1892–93), dva razr. gimn. opravil na II. drž. gimn. v Lj. (1893–95), 6 razr. na I. drž. gimn. v Lj. (1895–1901), z odliko maturiral 1901. Bogosl. študiral in dokončal v Gor., v mašnika posvečen v Gor. 3. maja 1905. Kot duhovnik je dve leti kaplanoval v Solkanu (1905–07), nato nadaljeval študij bibličnih ved na Dunaju (1907–08). Že na začetku drugega letnika ga je nadškof Fr. B. Sedej poklical v dušno pastirstvo in je tri leta upravljal Ajdovščino (1908–11). Jeseni 1911 je sprejel službo študijskega prefekta in knjižničarja v centr. bogoslovnem sem. v Gor., obenem je nadomeščal bolnega prof. Nove z. dr. J. Ličana. Nov. 1913 je zaprosil za župnijo in dobil Breginj (1913–14), kmalu nato Črniče (1914–44). Od 1944 do 1954 kanonik stolnega kapitlja v Gor. (ustoličen 26. avg. 1944), ko se je kanonikatu odpovedal in zaprosil za penzijo, ker ni imel ital. državljanstva. Za kanonika teologa je bil imenovan že 1923, a mu ital. oblasti niso dale pristanka za to mesto. Črniški dekan N. je krepko posegal v versko in narodno dogajanje Slov. pod It. Vodila ga je velika ljubezen do preizkušenega prim. ljudstva, do Cerkve, pa tudi izostren čut za pravico in svobodo. 1923 je sodeloval pri ustanovitvi Goriške Mohorjeve družbe (GMD) in postal njen podpredsednik. V letih najhujšega faš. pritiska in po smrti nadškofa Sedeja, ko se je stopnjevalo grobo vmešavanje civ. oblasti v cerkv. zadeve zaradi raznarodovalne politike, je postal nekak glasnik gor. duhovnikov v obrambi osnovnih pravic prim. ljudstva na cerkv. področju. Pogumno je dvignil glas proti pritisku oblasti, da bi slov. duhovniki pridigali in slov. otroke učili verouk v ital. jeziku. »Zato se jaz – dasi sem star in imam še mater, ki bi umrla od žalosti – in se tudi moji duhovski tovariši rajši damo internirati in konfinirati, kakor da bi se podvrgli takim nemoralnim ukazom oblasti,« je pisal nadškofu Margottiju in od njega zahteval, da formalno in energično protestira pri cerkv. in civ. oblasteh v Rimu zaradi vmešavanja lokalnih oblasti v izključno cerkv. zadeve. V obsežnih pismih in spomenicah, ki jih je pisal sv. očetu, nadškofu in odposlancu ital. kat. akcije, je ponovno opozarjal na popustljivost in šibkost cerkv. oblasti, ko gre za obrambo osnovnih pravic oznanjevanja božje besede in poučevanja verouka v materinem jeziku. Med drugim se je zavzemal za verski tednik v slov. jeziku, za tiskanje katekizmov in molitvenikov in za to, da se slov. bogoslovcem in dijakom malega sem. zagotovi zadostno znanje slov. jezika. Po drugi svet. vojni je sodeloval pri komisiji za začasno razmejitev med It. in Jslo. 1945 je bil med pobudniki tednika Slovenski Primorec in postal njegov odgovorni ur. (1945–47). Ko se je obnovilo Katol. tiskovno društvo v Gor. (1960), je sprejel mesto preds. Za Slov. Primorca in poznejši Katoliški glas je prispeval več člankov. V Zborniku goriške nadšk., ki je izšel pri GMD 1951, je orisal lik msgr. dr. J. Nep. Hrasta, rektorja bogosl. sem. v Gor. Po nemškem katekizmu Katholischer Katechismus iz 1955 je za slov. družine in slov. mladino priredil družinski katekizem Besede življenja, ki so izšle pri GMD 1964. Posebno dragocena je njegova Črniška kronika od 1914 do 1933 in od 1939 do 1944, ko je prišel v Gorico za kanonika. Zanesljiv vir je za poznavanje razmer na Prim. od začetka prve svet. vojne do konca druge. Omembe vredno je tudi njegovo dušnopastirsko delo, ki mu je bilo vedno najbolj pri srcu ne samo v črniški dobi, ampak tudi goriški. Vzorno je vodil dekliško Marijino družbo; fante in mlade može je rad pošiljal na duhovne vaje in jih zbiral v župnišču, da so se z njim pogovarjali, poslušali predavanja in širili svoje obzorje. Za njegovega pastirovanja je več deklet iz njegove župnije šlo v samostan. V dobi velike gosp. stiske in množičnega izseljevanja je najrevnejšim družinam večkrat pomagal v stiski. Kot kanonik v Gor. je bil nekaj let tudi dekan novo ustanovljene štandreške dekanije za slov. župnije v okolici Gor. Vsak dan je nekaj ur presedel v spovednici kot iskan in priljubljen spovednik. N. je bil mož brez krinke, odkrit in pogumen, a vendar ni bil sposoben niti otroka žaliti, zato spoštovan pri velikih in pri malih. Urejen in pravičen, nenavezan na denar, zato sposoben videti malega človeka in mu pomagati. Prijazen in vedno pripravljen za uslugo, zato priljubljen pri vseh, ki so ga poznali.

Prim.: Z. arh. Črniče (Personalia A. N.; Črniška kronika; Pisma in poslanice sv. očetu, gor. nadškofu in odposlancu ital. kat. akcije; Zapisnik Mar. družbe; Oznanilne knjige); Zgodovina GMD; Družina 1981, št. 37, Vredni spomina; KatG sept. 1967; Dr. R. Klinec, Msgr. L. N., KolGMD 1968, 127–32 s 4 sl.

A. V.