Nepokoj, Andrej (okoli 1547–med 1600 in 1650)

NEPOKOJ (Nepokaj, Nepokay) Andrej, tretji gor. arhidiakon, r. ok. 1547 na gradu v Štanjelu (S. Anzolo de Carso), u. v prvi polovici 17. stol. bržkone v Gor., nečak Janeza Cobenzla (PSBL I, 190–92). Po šolanju v jezuitskem kolegiju je bil pri 30-ih letih posvečen v duhovnika, nekaj časa je služboval v Novi Štifti pri Gornjem gradu, od koder je poslal general, vikarju oglej. patriarha in vizitatorju Pavlu Bisantiju 300 do 400 ljudi na birmo v Celje, 1580 je bil imenovan za gor. in solkanskega župnika. Bil je med prvimi, ki so na Goriškem uvedli reformirani gregorijanski koledar 1582. Ker je bil moralno neoporečen sredi splošne izprijenosti duhovščine v avstr. delu oglej. patriarhata, vnet za Boga in za Cerkev ter pobožen, dobro poučen v cerkv. zadevah, izobražen (dobro je poznal slov., kal. in nem. jezik), je bil na priporočilo gen. vikarja Bisantija 1583 predlagan in imenovan za gor. arhidiakona, čeprav ga ošabni gor. patriciji niso marali baje zaradi njegove nezadostne starosti in neizkušenosti za tako pomembno mesto, zlasti pa zaradi njegovega preprostega (neplemiškega) rodu. Pod Bisantijem je N. napredoval in dosegel številne beneficije, obdobno pa (npr. 1588) zašel tudi v težave pri nadvoj. Karlu, ker je preveč zvesto sledil patriarhovim navodilom iz beneškega Vidma. – V dobi potridentimske katol. obnove je bil nedvomno najprimernejša osebnost za izvajanje protireformacijskih ukrepov in je dejansko v letih 1585–86 zelo učinkovito pomagal vizitatorju škofu Andreju Calligarisu pri odpravi raznih sekt (štiftarji, skakači, luteranci) na Goriškem. – Ko sta leta 1588 papež Sikst V. in nadvoj. Karel iskala možnosti za ustanovitev gor. škofije v avstr. delu oglej. patriarhata, je bil v tozadevno komisijo poleg tržaškega škofa Coreta (PSBL I, 195–96), šempetrskega župnika Catta (PSBL I, 170–71) in kanclerja Birtisa imenovan tudi arhidiakon N. Kot katol. reformator na Goriškem je bil 1591 imenovan v odbor za gradnjo kapuc. samostana v Gor. – S prihodom oglej. pomožnega škofa in vizitatorja Fr. Barbara (PSBL I, 36–37) so se stvari za N. temeljito zasukale in poslabšale. Že 1592 je prišel v spor z novim kandidatom za gor. župnika in arhidiakona Jož. Panizzolom. Zaradi zlorabe oblasti (zelo energično je nastopal nasproti gor. duhovščini) je bil N. s patriarhovim odlokom suspendiran »a divinis« in na njegovo mesto je bil s privoljenjem nadvoj. Ferdinanda imenovan 1596 Panizzolo. Od patriarha odstavljeni N. se je pritožil pri papežu Klemenu VIII. in bil 1600 ponovno umeščen za gor. župnika in arhidiakona. Tudi Panizzolo se je pritožil na sv. Sedež, uveljavil svoj prav in dosegel, da je bil N. 1601 spet odstavljen. N. ni odnehal in se zaman pritoževal zaradi sovražnega postopanja tako s cerkv. kakor z drž. strani. Pod grožnjo izobčenja je bil naposled prisiljen k dokončnemu umiku in molku maja 1601.

Prim.: Thesaurus ecclesiarum Italiae, Le lettere di Paolo Bisanti, vicario generale del patriarca di Aquileia (1577–1587) a cura di F. Salimbeni, Roma 1977; C. Morelli, 267–68; F. Blažič, Kratka povestnica gor. nadškofije, 43, 47–48; Kociančič, Hist. Archid. v FoliumGor 1865, 27–29; Archidiaconi Gorit. v FoliumGor 1877, 182–83; Klinec, Zgod. gor. nadškofije, 32–34; Isti, Marija, 69; I. Valdernarin, La chiesa e la parrocchia dei santi Ilario e Taziano di Gorizia, 47–48.

Kralj