Negode, Josip (1858–1956)

NEGODE Josip, kamnosek, kulturni in politični delavec, r. 25. febr. 1858 v Rocolu v Trstu, u. 12. mar. 1956 v Lj. Oče Anton je bil posestnik, zidar in kamnosek, mati Marija Brenčič, gospodinja in perica tržaških družin. Ker je delal oče pri gradnji župnijske cerkve pri Sv. Ivanu v Trstu, se je družina preselila k Sv. Ivanu, ko je bilo Josipu dve leti. Stanovali so v Zgornjem Sv. Ivanu »pri Kmetiču«. Pri Sv. Ivanu je dovršil trirazredno osn. š. (1870), ki jo je vodil narodno zavedni učitelj Ivan Piano (gl. čl.). Ta mu je že 31. jan. 1865 izdal pohvalni listek: »Jožefu Negodetu za pridnost v zlaganju.« Nato ga je kaplan Bartel poslal v 3. razr. it. osn. š. v Trstu, ker je želel, da bi šel pozneje v škofijski konvikt in nadaljeval študije. V 4. razr. pa je prenehal s šolanjem, ker ni razumel učitelja iz Toskane. Nosil je kosilo očetu, ki je pri gradbenem podjetju inž. Pietra Paleseja zidal srbsko pravoslavno cerkev v Trstu, in se tako zanimal za delo, da ga je Palese vzel v svoje podjetje. Sodeloval je pri dekoraciji brušenega belega in črnega marmorja na srbski pravoslavni cerkvi in se izučil za punkterja (mojstra, ki izdeluje kiparska dela po umetniških načrtih), za altarista (izdelovalca oltarjev) in dekorativnega kamnoseka. Palese ga je poslal tudi v strokovno š. Scuola triestina di disegno e professionale, ki jo je z odličnim uspehom dovršil v štirih letih (1883–87) in dobil 1. in 4. leto »diploma di medaglia di bronzo«, ostali dve leti »diploma di menzione onorevole«. Izpopolnil se je v kamnoseštvu, gradbeništvu in modelarstvu, da j e postai eden najboljših v svoji stroki. Od Paleseja je odšel v kamnoseško delavnico Antona Trobca pri Sv. Ivanu (gl. čl.) in skupaj sta izdelala vse oltarje v svetoivanski c. Dne 9. nov. 1900 je odšel na Brione, ki jih je 1893 kupil dunajski bogataš Paul Kupelwieser in začel urejati zemljo in spomenike. N. je vzel s sabo ekipo sposobnih zidarjev in kamnosekov in nadzoroval delo kakih 500 delavcev. Tu je kot kamnoseški mojster sodeloval pri vseh gradbenih, kiparskih in dekorativnih delih in se odlikoval po sposobnosti, razumnosti in predanosti, kakor priča službeno izpričevalo, ki mu ga je izdala uprava Brionskih otokov 15. febr. 1905, ko je zapustil službo (shranjeno v Zgod. odseku NŠKT in spričevala). Izklesal je tudi kip Lede in se nanj podpisal skupaj z dunajskim umetnikom, ki ga je zasnoval. Nato je pri Sv. Ivanu odprl lastno kamnoseško delavnico in jo vodil do prve svet. vojne, ko je morala zaradi vojnih razmer prenehati z delom. Kot delovodja je odšel v kamnoseško podjetje v Celje, po vojni pa se je vrnil domov, vendar v novih političnih razmerah ni mogel vzdržati. Razprodal je svojo posest in se z ženo preselil 1923 v Lj., najprej k sinu Miljutinu, od 1937 k hčeri. Odprl je kamnoseško delavnico na Sv. Petra cesti 47 in se uveljavil kot punkter. Njegova posebna veščina je bilo izdelovanje obrazov in podob, kamnite vence pa je klesal kar na pamet. Delal je za kiparja Dolinarja, Smerduja, Kalina, Kralja, Zajca itd., ki so občudovali njegovo visoko tehnično sposobnost, natančnost in umetniški čut pri delu. V pokoj je stopil dve leti pred smrtjo po 82 letih dela. N. se je zgodaj posvetil tudi prosvetnemu delu. S 17 leti je postal tajn. Bralnega društva, ki je delovalo v okrilju Političnega in bralnega društva Edinost, ustanovljeno 12. nov. 1874 v Trobčevi hiši pri Sv. Ivanu. Leta 1878 je bil v Lj. na proslavi 70-letnice Janeza Bleiweisa in od tam prinesel Kersnik-Jurčičevo igrico Berite Novice, jo priredil za domače razmere z naslovom Berite Edinost ter jo z velikim uspehom uprizoril v gledališču Fenice v Trstu. 1882 je ustanovil pri Sv. Ivanu amatersko gledališče, ki so ga sestavljali: Negode, Godina, Peršič, Vatovec, Micheluzzi, Ponikvar in njegova žena, Nadlišek Marica in Tončka, Jožica Marc idr. Poleti so igrali na prostem, pozimi v raznih gostilniških dvoranah. Razmere so se izboljšale, ko je Trobec pregovoril trgovca Gašperšiča, da je kupil staro svetoivansko šolo in jo dal v najem Bralnemu društvu. To je v prvem nadstr. uredilo gledališko dvorano in zanjo je N. izdelal zastor in kulise. Hiša je dobila ime Narodni dom pri Sv. Ivanu (od 1892–1903). Najprej so uprizorili komedijo Vagabund, 1. nov. 1892 pa znano žalno igro Mlinar in njegova hči. N. je igro zrežiral in igral glavno vlogo. Dosegli so tak uspeh, da so morali igro ponoviti v Škednju in pri Sv. Mariji Magdaleni. Pozneje so nastopili z igro Stari Ilija v mali dvorani gledališča Rossetti v Trstu z N. v naslovni vlogi. Ljudi je bilo toliko, da niso mogli vsi v dvorano. 1884 so ustanovili pri Sv. Ivanu pevsko društvo Zora in N. je izdelal pečat. Tri leta pozneje so organizirali podružnico CMD, N. se ji je pridružil in postal 1894 njen tajn. 1890 je bil med ustanovitelji Bralnega društva za svetoivanski okraj in vrsto let odb. Dne 7. apr. 1896 je nastalo Svetoivansko konsumno društvo, ki je imelo namen odpirati prodajalne in gostilne, v ožjem odboru je bil tudi N. Društvo je začelo zbirati sredstva za graditev novega prostornega Narodnega doma in N. je preskrbel zemljišče na Vrdelski cesti 25 in skrbel za zidavo. Novi Narodni dom je bil odprt 5. jun. 1903 (fašisti so ga 2. sept. 1921 požgali, Svetoivančani so ga marca 1924 popravili, a so ga morali kmalu prodati za 21.000 lir, vreden pa je bil 400.000 lir). 1912 je stopil N. v odbor TPH in bil tudi njen cenilec. Jun. 1913 je bil skoraj soglasno izvoljen v trž. obč. svet (I. volilni razr. obmestja, 2. vol. okraj). Bil je član socialnega oddelka in je pomagal delavcem, posebno kamnarjem, ki so tlakovali ulice z bloki sivega kamna, in mestnim gasilcem. Ko je bil na Brionih, ga je avstr. vlada imenovala v odbor, ki je skrbel za ohranitev zgod. istrskih cerkva in spomenikov. Pri tem delu je bil desna roka arheologa in konservatorja A. Gnirsa (PSBL I, 431). Prva svet. vojna je pretrgala N. plodno kult. in polit. delo, v Lj. se je posvetil samo strokovnemu delu. Poročil se je 1882 z Marijo Jurkič in se preselil v novo hišo na Črni cesti. Tu je ostal le eno leto, ker je 1883 kupil posestvo v Bregu (Sv. Ivan) in pozneje tukaj sezidal še dve hiši.

Prim.: Zgod. ods. NŠKT, mapa; podatki sina Miljutina 14. jan. 1980; I. G., Redka 70-letnica, J 25. febr. 1928; J. Traven, Slov. gledališče v Trstu, GLLjD 1949/50, 215–16 s sl.; VI. Bartol, O okoličanskem bataljonu, JKol 1952, 121–22; Isti, Mladost pri Sv. Ivanu, PDk 19. do 30. mar. 1955; Isti, J. Negode 98-letnik, PDk 29. febr. 1956, 3 s sl.; Umrl je J. N., PDk 13. mar. 1956; Pavla Kolarič, Stoletni razvoj slov. organizacij pri Sv. Ivanu, Slov. čitalnica pri Sv. Ivanu 1868–1968, Trst 1968, 13 idr. s sl. na str. 15; SGL II, 465.

Jem.