Nakrst, Rado (1906–1987)

NAKRST Rado (gled. ime), NAKERST Rudolf (uradno ime), gled., radijski in filmski igralec, r. 4. avg. 1906 v Trstu. Rodil se je v stavbi Narodnega doma, kakor da mu je bila že s tem določena življenjska pot. Mati Ivanka Terbižan, zasebnica. Oče Rudolf je bil zaposlen pri posojilnici v Narodnem domu. Tu je mali N. tudi prvič nastopil pri Cankarjevem Kralju na Betajnovi, ko je zaradi odsotnosti otroka, ki bi spremljal Lužarico, on opravil to nalogo in tako prvič stopil na odrske deske, čutil se je tako srečen, da je sklenil postati igralec. Oče mu je umrl, ko mu je bilo komaj eno leto. Osn. š. je opravil v Trstu (1912–14) in v Lj. (1915–18), mešč. (1919–22) in trg. š. (1922) v Mrbu. Najprej je bil uslužben kot skladiščnik na železnici (1925–30). V tem času je obiskoval amaterske predstave in sodeloval v dijaških in obrtniških društvih kot režiser, recitator, igralec. Z recitacijo Grudnove Tržaškim bratom v mrb. Narodnem domu je vzbudil splošno zanimanje. Postal je tajn. Dram. društva v Mrbu, ki ga je s pomočjo preds. Kejžarja in podpreds. Strmška reorganiziral. Obenem je nastopal v Mrbu in po Štajerskem. S šolanjem pri Valu Bratini in zlasti Radu Pregarcu, ki je iz ruskega ujetništva prinesel gled. igro Stanislavskega, je postal poklicni igralec. Za sezono 1929/30 je podpisal prvi redni poklicni angažma. Ansambelske zadrege po Skrbinškovem in Furijanovem odhodu so pomagale N-ovemu naglemu vzponu. Umet. vodja Jože Kovic mu je začel dajati večje vloge, na katere bi moral v urejenem gled. dolgo čakati. Spremljale so ga ocene o najboljšem in najbolj talentiranem igralcu mrb. ansambla. Nikoli ni gledal, kakšna je vloga; vse je sprejel in odigral z ljubeznijo in zavzetostjo. 1941 se je zaradi okupacije umaknil v Lj. Kot preds. mrb. Združenja gled. igralcev je moral poskrbeti za svoje delovne tovariše. Najprej so križarili po Dolenjskem in Notranjskem, da so si kaj prislužili. Pozneje so bili sprejeti v Dramo SNG. Zanje se je zavzel O. Župančič. Po vojni je N. prišel v Trst, kjer sta Ferdo Delak in Danilo Turk zbirala igralce za 1. ansambel obnovljenega slov. gled. Tu je bil igralec in arhivar, kar je še vedno. V sezoni 1955/56 je proslavil 25-letnico gled. dela z vlogo Pirandellovega Henrika IV. Za 20-letnico trž. gled. je dobil zlato kolajno. Dobil je dve prvomajski nagradi Združenja gledaliških umetnikov (1962/66). 1972 je dobil Borštnikovo nagrado, 1976 Borštnikov prstan, 1979 Prešernovo nagrado za življenjsko delo in posebej za delež pri uveljavljanju SNG v Trstu. – Med drugimi je odigral naslednje vloge: Herman ml. (Novačan, Herman Celjski), Piecolomini (Kroft, Celjski grofje), Leon (Krleža, Gospoda Glembajevi), Kvas (Jurčič-Delak, Deseti brat), Jerman (Cankar, Hlapci), Ivan (Dostojevski, Bratje Karamazovi), Valer, Tartuffe (Molière, Tartuffe), Fjodor (Tolstoj, Živi mrtvec), Petruccio (Shakespeare, Ukročena trmoglavka), Maks (Kraigher, Školjka), Dr. Bolen (čapek, Bela bolezen), Hlestakov (Gogolj, Revizor), Friderik (Župančič, Veronika Deseniška), Richenavški (Knittel, Via mala), Slehernik (Hoffmannsthal, Slehernik), Wurm (Schiller, Ko varstvo in ljubezen), Grof Grüche (Rostand, Cyrano de Bergerac), Baron Kostiljov (Gorki, Na dnu), Dr. Gruden (Cankar, Za narodov blagor), Pilad (Goethe, Ifigenija na Tavridi), Horace (Molière, Šola za žene), Kresnik (Prenner, Veliki mož), Ravnatelj (Fodor, Matura), Sartorius (Shaw, Kako zbogatiš), Kockarjov (Gogolj, Ženitev), Ščuka (Cankar, Za narodov blagor), Helmer (Ibsen, Nora), Lorenzo (Shakespeare, Romeo in Julija), Volpone (Johnson, Volpone), Henrik IV. (Pirandello, Henrik IV.), Dolinar (Tavčar, Prihodnjo nedeljo), Otto Frank (Goodrich-Hackett, Dnevnik Ane Frank), Starček (Ionesco, Stoli), Polonij (Shakespeare, Hamlet), Viktor (Graham, Uvidevni ljubimec), Ciampa (Pirandello, čepica s kraguljčki), Toti (Pirandello, Le pomisli, Giacomino), Parsch (Betti, Usad na severni postaji), Lunardo (Goldoni, Grobijani), Krapp (Beckett, Poslednji trak), Direktor (Ambrogi, Dirozavri), Gale (Brnčič, Med štirimi stenami), Župnik (Wilde, Kako važno je biti resen), Kuligin (Čehov, Tri sestre), Kardinal Caetani – Benedikt VIII. (Silone, Prigode ubogega kristjana), Doktor S. (Svevo, Zenova izpoved), Dr. Sigismund (Kozak, Dialogi), Dr. Samson (Kozak, Kongres), Ravnatelj (Vuga, Bernardek), Akim (Tolstoj, Moč teme). N. je nastopal tudi v filmih: črni dnevi in beli dan, Tri četrtine sonca, Veselica, Ples v dežju itd. Nastopal je tudi na RAITrstA, kjer je odigral nekaj karakternih in komičnih vlog: Kreon (Sofokles, Antigona), Vojvoda Alba (Schiller, Don Carlos), Claudio (Musset, Njene muhe), Baron (Gorki, Na dnu), Zdravnik (Tavčar, Klinika za živčne čudeže), Smola (Tavčar, Dreta se je utrgala) idr. Spočetka je nastopal v vlogah ljubimcev in mladih junakov, nato v izrazitih karakternih vlogah. »Ta obdarjeni igralec je v prelomnih obdobjih slov. naroda na izpostavljenih mestih pomembno prispeval v zakladnico slov. gled.« (obrazložitev Prešernove nagrade). Ni mu za denar. Nikoli ni prosil za vlogo. Prepotoval je dve tretjini sveta. V glavnih mestih si je ogledal gled. predstave, umet. galerije, živalske vrtove. Bolj ga priteguje skrivnostna Azija.

Prim.: Kritike in ocene v vseh slov. dnevnikih, tednikih, revijah in ob gostovanjih v hrv. in srb. časopisih. V reviji za književnost Hrvatsko kolo 1952, št. 11–12, str. 693 je pod naslovom Pravi lik Leona Glembaja študija o igralskem liku Leona, ki jo je napisal gled. kritik Vlado Magjarević. Študijo je prevedel Andrej Budal za trž. gled. list 1952/53. V gled. listu 1955/56, št. 4, posvečenem Nakrstu ob 25-letnici umetn. delovanja, je Vl. Bartol priobčil N-ovo biografsko razpravo. Prim. še: B. Pogačnik, R. N. (portret tedna), Delo 20. nov. 1976 s sl.; Al. Pregarc, intervju z R. N., Stop 1977, št. 39 s sl.; SGL II, 463–64; D. Moravec, Slov. gled. od vojne do vojne, Lj. 1980, 173, 442–44, 451.

Har.