Naistoth, Klement (med 1425 in 1450–1531)

NAISTOTH Klement, nad pol stoletja vikar v Špetru Slovenov (S. Pietro al Natisone), doma iz Škofje Loke, kjer se je rodil proti sredi 15. stol. u. v Špetru 1531. Po E. Cevcu je bil »verjetno slovenskega rodu« ali pa je slov. dobro obvladal, ker bi drugače ne mogel pasti duš v špetrski župniji, ki je bila zelo obsežna in je imela številne podružnice po hribih in dolinah od rekah Nadiža in Aborna od Ažle in Klenja v pobočju Matajurja s Trčmunom in Matajurjem in po Nadiški dolini do Ronca in Mrsina in od Arbeča do Laz, Landarja in Brišč. O njegovi mladosti se ne ve nič, znano je le očetovo ime Bernard. Vsaj 1480 je bil kaplan v Špetru, ker je tega leta podpisan kot poročna priča tamkajšnjega vikarja Petra in se pri tem omenjata njegov oče in loško poreklo (Clemens Bernardi Naistoth de Loch socius divinorum ipsius testatoris). Da je bil pri čedajskem kapitlju dobro zapisan, dokazuje to, da ga je 7. mar. 1480 imenoval »ad beneplacitum« za špetrskega vikarja, za upravitelja župnije. Oglejska Cerkev mu je izkazala še drugo priznanje: Pietro, škof iz Bagnoreje, ki je tedaj upravljal oglejski patriarhat, ga je imenoval 18. sept. 1484 še za župnika pri sv. Juriju v Hočah pri Mrbu. Hočka župnija je bila ena najstarejših in največjih na Spodnjem Štajerskem, N. ni bilo treba bivati tam, ampak je imenoval namestnika in z njim delil bogate dohodke. Ker pa je imel z namestniki pogosto spore zaradi najemščine, se je Hočam 1498 odpovedal. O N-ovem ugledu govori tudi poročilo Paola Santonina, da je spremljal koprs. škofa Jakoba Valaressa od 29. avg. do 31. okt. 1492 na vizitac. potovanju po Tolminskem, Gorenjskem in Koroškem. Na vizitacijskem potovanju škofa Pietra Carla iz Caorle (episeopus Caprulanus) 1486 se je škof s spremljevalci ustavil v Špetru v domu »gospoda Klementa, tamkajšnjega vikarja«; Santonino ni pozabil zapisati, da so jedli odlične ribe, med njimi je bil tudi dve libri težak lipan. Leto pozneje, 7. maja 1487, se je škof Peter odpravil na vizitacijsko potovanje v Savinjsko dolino in Podravje ter vzel s seboj N. kot »spremljevalca in vodnika«. Giuseppe Vale misli, da se je to zgodilo zaradi N-ega znanja nemščine in slov. Pot jih je peljala čez Tolmin in Grahovo na Loko in čez Vransko v Savinjsko dolino; med drugim so obiskali Novo cerkev, Konjice, Ptujsko goro, Studenice, Rogatec in N-ove Hoče, kjer pa so jih po Santoninovem poročilu ponoči mučile stenice in bolhe. Pot je šla naprej čez Vitanje in žički samostan v Celje, nato pa čez Kamnik in Loko na Tolminsko. 8. jun. so bili spet v Kobaridu. V Špetru je preživel vikar N. razne napete trenutke. 1499 je Furlanija po nekajletnem miru spet trepetala pred velikim turškim napadom, ki pa je nazadnje prizadel predvsem njen zahodni del. Nemirne mesece je prinesla prva avstrijsko-beneška vojna, zlasti med obleganjem bližnjega Čedada v letih 1508–09; avstr. vojska je pridrla po podboneški cesti mimo Špetra. 1511 je doživel velik potres, ki je hudo prizadel Furlanijo in Kranjsko. – N. je moral biti dokaj izobražen mož in zavzet tudi za likovno umetnost. Že pred njegovim nastopom je deloval v Benečiji loški rojak, stavbar Andrej iz Loke, ki je sezidal cerkev v Briščah in kapelo sv. Janeza v Landarski jami, pritegnil ali vsaj z naročili pa je N. podprl loškega slikarja Jerneja, čigar freske so doslej znane v Kravarju v Benečiji (nastale 1536) in v c. sv. Helene v Podbeli, ki jo je podrl zadnji potres. Verjetno je N. zaposlil rojaka v svoji špetrski ž. c., ki jo je dal okr. 1520 prezidati, morda zaradi posledic potresa iz 1511. Prezidavo je zaupal stavbarju Gašperju iz Tolmina (Caspar de Tolmino), ki se je naselil v bližnjih Klenjah. To dokazujeta dva kapitéla, ki sta bila svoj čas vdelana v slavolok novega poznogotskega prezbiterija. Tisti z levoma je skoraj do pike enak slavoločnima kapiteloma v c. v Čjubcih v dolini Idrije, kjer je Gašper na oglu prezbiterija vklesal svoje mojstrsko znamenje in ime: »1521 M(A)G(ISTER) CAS(PER) D(E) TVL(MINO). Drugi špetrski kapitél krasi relief vojščaka v renesančnem oklepu, ki napada z mečem zmaja, najbrž boj sv. Jurija z zmajem. Omenjena kapitéla sta danes uporabljena za podstavek za prosto stoječ tabernakelj iz belega marmorja. Tabernakelj je vikarju izdelal tedaj najvidnejši kipar in klesar Giovanni Antonio Pilacorte, ki je živel v Spilimbergu. Kako je bil N. povezan z umetniki in slov. rojaki, dokazuje njegova oporoka, pri kateri sta bila za priči Gašper iz Tolmina in slikar Jernej iz Loke (Caspare de Tulmino habitante in Clenia ter Bartholomeo pictore de Loch), dedinja pa je bila neka Primoževa Magdalena iz Brnasa, zaročena z Matejem iz Kobarida (Magdalena Primosii de Vernasso nupta Mathea de Cavoreto). Oporoko so sestavili v letu vikarjeve smrti 1531.

Prim.: Emilijan Cevc, Špetarski vikar Klement Naistoth iz Loke, Loški razgledi, XXVII, Škofja Loka 1980, 66–70 in tam navedena liter.; posebej D. A. Guyon, Gli Sloveni del Friuli, Pagine Friulane, VI, 1894, 133, kjer prvič omenja Naistotha.

Jem.