Nagl, Franc Ksaver (1855–1913)

NAGL Franc Ksaver, tržaško-koprski škof, dunajski nadškof in kardinal, r. na Dunaju 26. nov. 1855, u. tam 4. febr. 1913. Oče Leopold, čuvar, mati Barbara Kleiber. Zaradi očetove službe je družina zapustila Dunaj in se preselila v sosednjo škofijo St. Pölten, tako da je N. dopolnil študije v semenišču in bogoslovju kot bogoslovec škofije St. Pölten. V mašnika je bil posvečen 14. jul. 1878. Leta 1878 je prišel na Teol. fak. na Dunaj, nato pa v Rim kot kaplan pri nem. cerkvi S. Maria dell'Anima, da je tako lahko nadaljeval teol. študije. Po končanih študijih so ga poklicali v St. Pölten za prof. teologije, 1885 pa na Dunaj, kjer je bil tudi dvorni kpl. 1889 se je vrnil v Rim kot rektor pri cerkvi S. Maria dell'Anima in tu ostal do srede leta 1902, ko je bil imenovan za tržaško-koprskega škofa, škofovsko posvečenje je prejel v Rimu 15. jun. 1902, v Trstu je bil ustoličen 31. avg. 1902, v Kopru pa v okt. istega leta. Dne 16. febr. 1910 je bil razrešen te službe in imenovan za nadškofa koadjutorja s pravico nasledstva že staremu dunajskemu nadškofu in kardinalu Gruscheju. Po smrti le-tega je postal dunajski nadškof, kmalu imenovan za kardinala, a je že 1913 umrl, ko je vse svoje zadnje sile posvetil velikemu mednar. evharističnemu kongresu na Dunaju leta 1912. Škof N. je prišel v Trst kot naslednik škofa Šterka in tako prekinil vrsto slovanskih tržaško-koprskih škofov. Bil je teol. zelo izobražen, dober jurist, izkušen mož, takten, priznan diplomat, previden in odločen pri delu. V Rimu, kjer so ga zelo upoštevali in mu odkazali razne odgovornosti, si je pridobil številne izkušnje pri vodstvu Cerkve in široko razgledanost. Prišel je v Trst ves prežet z rimskim duhom o enotnosti Cerkve, o pokorščini in vdanosti vrhovnemu cerkvenemu vodstvu in cesarju, o zvestobi cerkvenemu nauku in disciplini, o odprtem pogledu na socialne potrebe. Prišel je v Trst v času, ko se je liberalizem – kakor sploh v Avstriji – boril za glavno besedo in je nasprotoval Cerkvi in njenim poslancem, ko so se ital. vrste vedno bolj krepile in tako ustvarjale napetosti, ki so prizadevale Slov. in Hrv., ker je tržaško-koprska škofija segala tja do Reke in v notranjost Istre. Te napetosti – med temi predvsem nacionalno napetost – je za škofom Šterkom skušal pomiriti škof N. Škof N. ni znal ne slovenščine in ne hrv. (morda le malo), za osebnega tajn. si je pa vzel mladega hrv. duhovnika Josipa Ujčića, poznejšega prof. na Teol. fak. v Lj. in nadškofa v Bgdu. Takoj po svojem prihodu v Trst se je izkazal kot dober pastir. Kot prvo je skušal dodobra spoznati škofijo in vzpostaviti med duhovščino pravo edinost, ki naj bi slonela na popolni predanosti sv. očetu. Zelo je poudarjal važnost dekanov, pripisoval izredno pomembnost dekanijskim konferencam, duhovnim vajam in disciplini. Zelo mu je bila pri srcu kateheza za razne sloje, katol. akcija, misijoni in zavzetost katoličanov za socialno in polit. dejavnost. Tednik Zarja (Jakob Ukmar) je ob njegovem slovesu iz Trsta zapisal: »če bi ne bil nadškof dr. Nagl nič drugega storil kakor to, da je neprenehoma vabil in spodbujal svojo duhovščino k intenzivnemu krepkemu delu med ljudstvom na katoliški podlagi in da je ustanovil naš slovenski katoliški tisk ter navajal k snovanju Marijinih družb in katoliških društev, moramo reči, da je zelo veliko storil. Če bi ne bili imeli takega škofa, dvomimo zelo, da bi imeli že danes mi Slovenci v tržaško-koprski škofiji oni začetek katoliškega socialnega gibanja, ki ga – hvala Bogu – imamo.« Nanj spominjajo nove cerkve in nove ustanove: jezuitov, salezijancev, frančiškanov (Beata Vergine delle Grazie), župnije sv. Vincencija in drugih. Kar je včasih med slov. in hrv. prebivalstvom tržaško-koprske škofije zelo neprijetno odjeknilo, je bilo škofovo zadržanje do bogoslužja v staroslovanskem jeziku in do »ricmanjske afere«. Leta 1898 je tajništvo Kongregacije za obrede v Rimu izdalo odlok, s katerim je omejilo in marsikje odpravilo glagolsko bogoslužje po raznih župnijah v Istri ter marsikje tudi hrv. petje med lat. mašo (»slavet« ali »schiavetto«). V bogoslužju se uporablja latinski jezik. Ista kongregacija je namreč že leta 1892 izdala natančna navodila, ki jih je dopolnila še leta 1900 in 1902. Škof N. je po svojem prihodu povprašal dekane, kako je s slovan. bogoslužjem v njihovih dekanijah, in 25. mar. 1903 objavil prej omenjene odloke Obredne kongregacije ter izdal svoj odlok z navodili za uporabo staroslovan. in hrv. ter slov. jezika v bogoslužju. Z redkimi izjemami se mora uporabljati le lat. jezik. Končno je v Rimu izšel dekret »Aores de liturgico« z dne 18. dec. 1906, ki je bil ponovno potrjen in objavljen po Konzistorialni kongregaciji 22. jul. 1909. Škof N. je ta dekret objavil 18. okt. 1909, ki končno odpravlja uporabo staroslovan. jezika v bogoslužju. Prizadeti duhovniki naj bi ga pod težko obvezo pokorščine začeli izvajati s prvo adventno nedeljo istega leta. Ni čudno, če so nekateri krogi te škofove ukrepe smatrali za protislovanske, zlasti ker se je temu pridružila še »ricmanjska afera«. Ricmanje so včasih spadale pod župnijo Dolina. Ker je bila pa ta župnija zelo obširna, so Ricmanjci večkrat prosili za samostojno župnijo. Prošnja ni naletela na ugoden odziv. Pojavila se je tedaj težnja, da bi prestopili v grško-katol. obred in postali podložni uniatskernu škofu Drohobeckemu v Križevcih ter tako smeli opravljati bogoslužje v staroslovan. jeziku. Ricmanjski kaplan dr. Anton Požar je kar na svojo roko dec. 1901 uvedel staroslovan. jezik v cerkv. bogoslužje, škof N. je takoj po svojem prihodu hotel zadevo razčistiti. Dr. Požar se je moral že v nov. 1902 umakniti iz Ricmanj in med ljudmi je nastal upor, kar je imelo za nadaljnji razvoj verskega življenja v Ricmanjih težke posledice. Škof je skušal na vse načine, da bi se zadeva uredila; v Ricmanje je poslal vernikom več pisem, sporočil jim je, da je bila 2. nov. 1904 ustanovljena župnija Ricmanje, a trajalo je še dolgo, preden so Ricmanje dobile svojega župnika in so se razmere vsaj na zunaj uredile. To se je zgodilo leta 1910, ko je bil škof N. že na Dunaju in je vodstvo tržaško-koprske škofije kot administrator sprejel mladi gor. nadškof Frančišek Borgia Sedaj.

Prim.: ŠkATrst; Folium Terg. 1902–1913; Šematizem Trst; Zarja III, 26. febr. 1910 in 5. mar. 1910; Svetilnik 19. sept. 1902; Tomaž Simčič, 75-letnica tednika Zarja, KolGMD 1983, 60; Božo Milanović, Hrvatski narodni preporod u Istri, II. knjiga, Pazin 1973, 301; Giampaolo Valdevit, Chiesa e lotte nazionali: il caso di Trieste (1850–1919), Udine 1979 (z bogato navedbo virov); Angel Kosmač, 70 let župnije v Ricmanjih, KolGMD 1975, 54–67; Dr. Franz Loidl, Dr. Franz X. Nag. Beiträge zur Wiener Diözesangeschichte, 1965; T. Simčič, L'attività di mons. J. Ukmar nel campo culturale, polìtico ed ecclesiastico dal 1904 al 1971, Trst 1982 (doktorska disertacija).

Škerl