Mosconi, Antonio (1866–1955)

MOSCONI Antonio, politik, senator, r. 8. sept. 1866 v Vicenzi, u. 13. jul. 1955 v Rimu. Od 19. jul. do 8. dec. 1919 je bil izredni civilni komisar za mesto Trst, nato do 30. okt. 1922 generalni civilni komisar za JK. Od 9. jul. 1918 do 20. jul. 1932 je bil minister za finance v Mussolinijevi vladi. Oblastno funkcijo v JK je opravljal v neposredni podrejenosti predsedstvu ministrskega sveta prek Osrednjega urada za nove province. To svojo dejavnost je opisal v spominih I primi anni del governo italiano nella Venezia Giulia (Bologna 1924), iz katerih so razvidna njegova stališča do ključnih vprašanj v zadnjem letu okupacijske uprave in prvih dveh letih po aneksiji. Dne 13. jul. 1920 so fašisti požgali slov. Narodni dom v Trstu, Mosconi tega ni preprečil, češ da je bil vzrok požiga v »neukrotljivi reakciji vsega tržaškega it. elementa na provokacije Slovencev, ki so postali … nasilni in predrzni« (Kacinova 317). Zato tudi ni preganjal požigalcev, ampak je slov. politikom naložil odgovornost (talci) za morebitno slov. vstajo. Vprašanje drugorodcev mu je bilo najvažnejše in najtežje, pravi sam, ravnal se je po načelu pravičnosti, toda »moči it. države, ki je slonela na etnični enotnosti, niso smele zasenčevati neznatne drugorodne manjšine... Požig Narodnega doma je bil sicer obžalovanja vreden, toda končni učinek... je dogodku odvzel pečat nasilnega dejanja... na eni strani so se... zdrave sile naroda zavedle svoje moči, so sovražne sile spoznale, da v Trstu plamen patriotstva še ni ugasnil« (Mosconi, n. d., 22–25). Do faš. je že ob njegovi ustanovitvi 1919 ugotavljal, da ima v JK isti cilj kot okupacijska oblast, da gre za dve vzporedni sili, ki bosta prej kot drugje v It. pripomogli k spremembi polit. položaja; imel ga je za edino silo, ki je sposobna upreti se boljševizmu, zato mu je sekundiral. Proti veliki stavki (sept. 1920), pri zatrtju Labinske republike in vstaje na Proštini (apr. 1921) so sodelovale vojaške, polic. in faš. sile. Kazenske ekspedicije (Marezige, maj 1921; Drežnica, jun. 1922) in teror proti slov. in hrv. ter delavskim ustanovam je civilna oblast dopuščala. M. je ocenjeval, da so se Slov. množično pridruževali socialist. revolucion. gibanju zgolj iz nacionalnih in protiit. nagibov in so stranko potiskali na skrajne, komunistične pozicije. Med spopadi pri Sv. Jakobu v Trstu sept. 1920 – (barikada) je bilo med 500 aretiranimi delavci 2/3 slov. narodnosti, kot je sam poročal. Zavzemal se je za nepopustljivost It. pri reševanju jadranskega vprašanja, pri razmejanju z Jsl., da naj zahteva tudi Dalmacijo. Nasprotoval je obnovi dežel. avtonomije v JK iz privrženosti unificirani It., ker bi nekakšni »parlamentki« utegnili spodbujati slovan. separatistične težnje. V začetku kampanje za odstranitev gor. nadškofa F. B. Sedeja pa se je zavzel zanj in ocenil njegovo »izbiro rimske liturgije namesto slovanskega nacionalizma« kot zagotovilo, da bo zaviral slovan. iredentizem iz nasprotovanja pravoslavju. Konec okt. 1922 je bil generalni civilni komisariat ukinjen, med M-jevo poslovilno večerjo (27. okt. 1922) so faš. začeli pohod na Rim in v Trstu zasedali oblastne in upravne sedeže, ne da bi jih kdo oviral. M. je zamenjal prvi prefekt JK Francesco Crispo Moncada.

Prim.: Dizionario storico politico italiano, Firenze 1971, 873; M. Missori, Governi, alte cariche dello stato e prefetti del regno d'Italia, Roma 1973, pass.; E. Apih, Italia, pass.; Tiberio (Giuseppe Piemontese), Il fascismo a Trieste negli anni 1919–1923, Documenti e reminiscenze, Udine; A. Oberdorfer, Il socialismo del dopoguerra a Trieste, Firenze 1922; L. Čermelj, Slovenci, pass.; Kacinova, pass.; Kacinova 1921–28, pass.; M. Kacin-Wohinz, Revolucionarno gibanje v Julijski krajini v letih 1920 in 1921. V: Labinska republika 1921, Rijeka 1972, 223–48; M. Kacin-Wohinz, Sedej v dokumentih it. oblasti, Sedejev simpozij v Rimu, Celje 1988, 242–64; Ester Capuzzo, Dal nesso asburgico alla sovranita italiana, Milano 1992, pass.; Ista, Il parlamento italiano 1861–1988. XII/2, 501–02.

M.K.-W.