Morovič, Andrej (1960–2022)

MOROVIČ Andrej, pisatelj, r. 23. avg. 1960 v Lj. Oče Štefan, inž. strojništva, mati Marjeta Klemenčič, predmetna učiteljica. Zgodnje otroštvo je preživel v novem Travniku in Novem mestu. Šolal se je v Kopru, kjer je obiskoval osn. š. in gimn., ki jo je končal 1979. Po gimn. je odšel za nekaj časa v Lj. Želel je študirati filmsko režijo, vendar niti v Lj., niti drugje ni imel sreče s sprejemnimi izpiti. Ko so vsi poskusi propadli, se je vpisal na primerjalno književnost Filoz. fak. v Lj., vendar je že po prvih predavanjih študij opustil in komaj dvajsetleten odšel v svet, kar je bila že od pubertete njegova vroča želja. Sedaj živi v glavnem v Berlinu. Nemirni in iščoči duh, ne nazadnje pa tudi okoliščine so ga gnali v številne dejavnosti. Ukvarjal se je s filmom, glasbo, fotografijo, videom, bil nekaj časa turistični vodič, prodajalec slik, prevajalec, natakar itd. Prvi daljši postanek na njegovih potovanjih so bile Benetke (1979–80), kjer je pel v glasbeni skupini »Blaue Reiter«. Potoval je po Evropi, Afriki, Mali Aziji, Ameriki in Avstraliji, kjer je napisal prvo kratko zgodbo Priložnosti na ulici (1985 – izšlo v samozaložbi s pomočjo Kulturne skupnosti Koper). Kratka avtobiografska knjižica je ena sama novela, ki fabulativno prinaša nekajmesečne peripetije mladega narkomana. »Je odlična in zahtevna literatura, izhajajoča iz izdelanega pogleda na socialno in eksistencialno okolje, ki ga opisuje. Novela je napisana v izdelanem slogu, bogati metaforiki in mnogokrat zahtevnih intelektualnih asociacijah, ki so za liter. prvenec zelo redke« (A. Zorn). Po preselitvi v Berlin (1986) je izdal drugo, tudi avtobiografsko delo Prosti tek (Lj., MK 1986). To so kratke zgodbe, med katerimi je Priložnosti na ulici spet objavljena poleg še dveh zgodb. Po daljšem bivanju v Veliki Britaniji, Španiji in ZDA se je vrnil v Berlin in izdal delo Bomba la petrolia (Lj., MK 1989). To je nagla, sunkovita, dinamična, dramatična proza. Besed in stavkov ne tehta, ampak jih bruha in sproti veže v izpoved o sebi, prijateljih, starših, narkomanih, policajih, zaporih, evropskih državah, umetnosti, filmu, glasbi, fotografiji … in še posebej pretresljivo o vojski. Kot v nekakšnem neomejenem potopisu se vse to razvija pred nami v zgodbo zrevoltiranega mladostnika (V. Mokrin-Pauer). Sledita dve zbirki kratkih zgodb: Padalci (Lj., Aleph 1991) in Potapljači (Lj., CZ 1992) ter roman Tekavec (Lj., Sklad »Vladimir Slejko«, 1993). Vsa njegova dela so v glavnem avtobiografska. So bolj ali manj »realistično sanjski« potopisi zapuščanja sistemsko-moralistične klavstrofobičnosti rodnega prostora in premikajoče prežemanje z bitjem in žitjem Zahoda (V. Mokrin-Pauer). Njegova proza je »predrzna, osupljiva, škandalozna, nora, kratko in malo sijajna proza« (A. Inkret). Objavlja tudi v revijah: Problemi, Literatura, Naši Razgledi, Dialogi itd. ter v nekaterih tujih, kot so: Wespennest, Linq, Matrix, Uy Simposion itd. Sodeloval je v antologiji Mlada slovenačka proza (Bgd 1990) in v antologiji Modra svetloba (Lj., 1990). Dobitnik je liter. nagrade »Zlata ptica« 1992 za knjigo Potapljači.

Prim.: NRazgl 19. jul. 1985; 24. okt. 1986; Dnevnik 24. okt. 1985; Delo 21. avg. 1986; 29. jan. 1987; Knjiga 1986, št. 10–11–12; Teleks 21. maja 1987; Quorum 1989, št. 5–6, str. 746–47; PrimSreč 1990, št. 103; Začasno bivališče – portreti mlade književne generacije 80-ih let (Lj. 1990); Le livre slovène 1990, št. 2; Slovenec 17. okt. 1991; PrimSreč 1992, št. 137; 1993, št. 150; Borba 20. febr. 1992; Literatura 1992, št. 16, str. 94–95; št. 17, str. 82–84; PrimN 4. avg. 1992; SlovN 27. avg. 1992; Srce in oko sept. 1992; Delo 10. sept., 5. in 21. nov. 1992; Literatura 1993, št. 28, str. 92–93; Kako pišejo (Lj. 1992, str. 161–70); SlovN 23. sept. 1993.

ViK