Morel, Rafael (1893–1983)

MOREL Rafael, duhovnik, r. 2. sept. 1893 na Mali Pristavi v župniji Šmihel pri Pivki (Šempeter na Krasu). Oče Anton, mati pa Jožefa Kaluža. Osn. š. v Šmihelu, gimn. v škofovih zavodih v Št. Vidu nad Lj., bogoslovje v Lj. V mašnika je bil posvečen 8. jun. 1917. Umrl je na Mirenskem Gradu 4. sept. 1983, pokopan je v Zagorju pri Pivki. – Po bogoslovju je bil poslan za kaplana v Poljane nad Škofjo Loko, kjer je ostal malo več kot eno leto. V jan. 1920 je bil premeščen v Šmarje pri Grosupljem. Sept. 1921 je prišel v It. v tržaško koprsko škofijo. Tu je bil nastavljen za kaplana v Ilirski Bistrici. Po smrti župnika dr. Kržišnika je nekaj časa vodil župnijo. 4. jul. 1926 je dobil dekret za vikarja župnije Zagorje, 1929 je postal župnij. uprav., 1948 pa župnik. (Zagorje je prešlo pod reško škofijo, ki je bila ustanovljena 25. apr. 1925 in jo je od 1933 vodil škof Anton Santin). Od Zagorja se je M. poslovil 25. avg. 1967, ko je odšel v domačo župnijo Šmihel, ki jo je upravljal devet let. 1976 je prepustil župnijo nasledniku in ostal kot upokojenec pri njem. 1980 se je preselil v Knežak in nekaj mesecev pred smrtjo na Mirenski Grad, kjer je ostal do smrti. – It. oblast ga je skupaj s slov. duhovniki ob meji v začetku vojne proti Jsli (od 31. marca do 26. apr. 1941) konfinirala v Verono. Ko je škof Anton Santin prišel na Reko, je z okrožnico 1. jun. 1934 v soglasju z rimsko Kongregacijo za obrede prepovedal rabo slovenščine pri nekaterih bogoslužnih opravilih (kot npr. pri evharističnih pobožnostih, procesijah, podeljevanju zakramentov, pogrebih …), češ da je raba slov. jezika proti cerkvenim zakonom, ki predpisujejo za bogoslužje lat. jezik. Slov. duhovniki so se pritožili v Rimu in se niso držali škofovega odloka. Škof je zato 1. nov. 1936 določil, da je »suspendiran« (ne more maševati) tisti duhovnik, ki se tega ne drži. Odlok je veljal do 31. dec. 1938. – Ker je bil A. Santin imenovan za tržaško-koprskega škofa in je 3. sept. 1938 prišel v Trst, je nastalo nerešeno vprašanje: ali so bili slov. duhovniki res suspendirani? In če so bili suspendirani, so bili zato »iregularni« ? Ali jih je kdo in kdaj rešil cerkvene kazni? – Dne 26. jun. 1935 je bila v Knežaku dekanijska konferenca in duhovniki so sklenili, da bodo konference še nadalje v slov. jeziku in tako tudi poročilo na škofijo. Poročilo, ki so ga poslali škofu, je podpisal Morel. Škof ni bil seveda zadovoljen in je M. suspendiral za 5 dni. Iz Trsta je Santin poslal Morelu lepo pismo za njegovo zlato mašo (1967). – Morel je bil zelo blagega in umirjenega značaja, izredno pobožen duhovnik, ki je veliko molil in zelo rad spovedoval. V težkih časih pod faš. oblastjo je moral marsikaj prestati, kakor mnogi drugi primor. duhovniki, vendar je odlično branil verske in narodne pravice svojih vernikov. Ljudje so ga imeli za strogega in gorečega duhovnika. Osebno je bil zelo skromen. Za cerkev mu nobena stvar ni bila predobra ali predraga.

Prim.: ŠkATrst; žup. arhiva v Šmihelu in Zagorju; Družina, junij 1977; L. Čermelj, Il vescovo Antonio Santin e gli Sloveni e Croati delle diocesi di Fiume e Trieste Capodistria, Lj. 1953; Sporočila slov. škofij, str. 135.

Škerl