Mokrin - Pauer, Vida (1961–)

MOKRIN - PAUER Vida, pesnica, publicistka urednica, r. 22. jan. 1961 v Šempetru pri Gor. Oče Alojz je bil po poklicu socialni delavec (r. 1932) mati Vera Kristan je bila učiteljica razrednega pouka. Po maturi na gimn. v Novi Gor. (1979) je (1984) diplomirala iz primerjalne književnosti in liter. teorije na Filoz. fak. v Lj. ter se zaposlila kot bibliotekarka v Goriški knjižnici Franceta Bevka (1984–89). Od tedaj se kot svobodna umetnica – literatka preživlja s pisanjem, od 1992 je liter. ured. Primor. srečanj. Kot bibliotekarka je pripravila več knjižničarskih razstav, kot pesnica je sodelovala na vrsti liter. večerov (Nova Gor. Lj., Koper, Tolmin, Dobrovo, Sežana, Murska Sobota, Štatenberg, Polževo, Domžale, Platac pri Čedadu, Prem itd.), večkrat predstavljena v radijskih in TV programih različnih postaj. V različnih revijah (Prim. srečanja, Dialogi, Literatura), časopisih (PrimN, Oko), na Radiu Koper in Slovenija je do 1995 objavila približno 70 recenzij liter. del. Poezijo je pričela objavljati že v gimn. letih, ko je na srečanju Mladih jsl. pesnikov v Kikindi prejela priznanje. Od tedaj se pojavljajo njene pesmi tudi v revijah, najprej v Primorskih srečanjih (1978–), nato pa tudi v Mladini (1978, 1979), Torišču (1979, 1981), NRazg (1980, 1983), Mi mladi (1983), Kurirčku (1989–91) Novi govorici (1984), Novi reviji (1986,1988, 1991 1993), Dialogih (1987, 1993), Literaturi (1991, 1994), Separatio (1991), Sodobnosti (1992), Mentorju (1992), Kekcu (1992–), Jadranskem koledarju (1994), pa tudi po Radiu študent in Radiu Slovenija. Desetletje po prvi objavi je dozorela njena prva pesniška zbirka Mik (Lj., Mladinska knjiga 1988, komentiral Aleš Berger) z značilnim podnaslovom »Poezija med zgodbo in sliko«. Naslednja pesniška zbirka Jezik v ušesu (Lj. Založništvo slov. knjige 1991, ilustr. Zvonko Čop) je namenjena otrokom, kot tudi radijska igra Kozlarija (Radio Sja 1993). Zelo pohvalne kritike dosežeta tudi njeni zbirki: Pasti v slasti (Radovljica, Didakta 1992, ilustr. Almira Bremec, komen. Vita Žerjal-Pavlin) ter Narcisa v vodi (Lj., Lumi 1992). V zadnjem času objavlja tudi kratko prozo (Srce in oko 1992, Sodobnost 1994), a zaenkrat ostaja predvsem pesnica. M. »je kot občutljiva in intelektualno močna ustvarjalka jezikovno bogate in radožive, a tudi ironične, elegične in celo absurdne poezije. Tako je samosvoje nastopila v pesniški generaciji osemdesetih, ki ji sicer ni tuje povezovanje erotike in bivanjske problematike, različno lirizirana narativna struktura in postmodernistična zavest o posameznikovi prežetosti s preteklo in sodobno kulturo. Svojo sprepleteno, a nezgrešljivo žensko vsebino oziroma umeščenost izpisuje v ljubezenski zvezi, družini in domu. Pesmi so variante analize te zavesti in izpostavljajo pomen erotike, a tudi drugih komunikacij. Zbirka je pravi slovar poimenovanj erotike od elitno metaforičnih do plebejskih, njeni pomeni so mnogovrstni: je izraz razpetosti, samospoznavanja ter (dez)iluzije, da je mogoče ljubezen doživeti in opisati (samo) kot božansko. Ljubimca sta valobrana osebne in družbene problematike, pritiskov vsakodnevnega življenja, tudi bivanjske praznine, zavesti smrti. Razmerje eros-tanatos je predstavljeno groteskno, trpko ironično in realistično. Protisloven je tudi odnos do poezije, o kateri govori kot o obrtni racionalnosti, naveličanosti, še veliko bolj pa o zaverovanosti vanjo, čudežnosti. Zaveda se protislovja življenje-poezija, vendar je poezija edini verodostojen spomin na pisano ljubezensko polnost« (Vita Žerjal Pavlin). V novejših pesmih se postopoma premika od razčlenjevanja odnosov moški-ženska-poezija k obdelavi večplastne pesniške ujetosti v malomestnem patriarhalnem okolju in v emocionalno ter moralno kriznem času. Ustvarja izrazito, netipično (žensko) poezijo, ki jo pojmuje kot izraz, ljubezen in usodnost.

Prim.: Osebni podatki; dokumentacija Goriške knjižnice F. Bevka; intervju: Neva Železnik: Ko besede šelestijo, pesem rodijo, Otrok in družina 1994, št. 3. Recenzije: Delo 18. avg. 1988, št. 191, Književni listi (Peter Kolšek); PrimN 11. okt. 1988, št. 78 (Jožek Štucin); Literatura 1988, št. 7 (Vita Žerjal); PrimSreč 1989, št. 91/92 (Marija Mercina); Sdb 1989, št. 1 (Igor Gedrih); Dial 1989, št. 3/4 (Jožek Štucin); NRazgl 1989, št. 19 (Vid Snoj); Delo 12. sept. 1991, Književni listi (Vita Žerjal-Pavlin); PrimSreč 1991, št. 128/129 (Jožek Štucin); PrimN 10. jan. 1992, št. 2 (Tatjana Gregorič); Delo 26. mar. 1992, Književni listi (Denis Poniž); PrimSreč 1992, št. 131 (Marija Mercina); Delo 7. jan. 1993, Književni listi (Denis Poniž); Mladina 1993, št. 17 (Mihael Bregant); Literatura 1993, št. 28 (Vita Žerjal Pavlin); PrimSreč 1992, št. 141–142 (Marija Mercina) in št. 143–144 (Jožek Štucin); Republika 19. jan. 1993 (Tea Štoka); Revija 2000, št. 69–70 (Rade Krstič).

Jan