Miselj, Vladimir (1889–1944)

MISELJ Vladimir, diplomat, r. 11. nov. 1889 v Črnem Vrhu nad Idrijo, u. 31. okt. 1944 v Ženevi zaradi raka na jetrih, pokopan v vasi Thônex pri Ženevi. Oče Josip iz Logatca, učitelj, nato dacar, mati Ana Prosen. Osn. š. na Vrhniki, realna gimn. v Lj. Gmotno sta ga podpirali starejši sestri učiteljici Ema in Angela, veliko pa je tudi inštruiral, mdr. J. in F. Kozaka. Na dunajski U je 1913 diplomiral iz prava. Navdušen panslavist, pisal je v štud. liste s psevdonimom Vrhovan, obvladal več jezikov. Navezanost na slov. književnost je pozneje izkazoval z mecenskimi darovi za izdajanje zbranih del. Vojsko je služil v Clcu, kjer je dobil zvezo s preporodovci. Med I. svet. vojno se je dal 1914 ujeti Kozakom na Karpatih, 1915 pa se je prijavil med dobrovoljce in se v zimi 1915–16 udeležil znanega težkega srbskega umika čez Albanijo. Ranjen in odlikovan. S sodelavci so mu zaupali skupino otrok srbskih veljakov, ki so jih prepeljali do Drača in Valone ter nato z ladjo na Korziko. Tam se je M. povezal z angl. častniki in bil 1917–19 štipendist v Cambridgeju, kjer je absolviral ekon. Vrnil se je v Lj., se udeležil bojev za severno mejo (odlikovan) in postal 1920 član sekcije SHS medzavezniške plebiscitne komisije v Clcu. Kot jsl. diplomat je 1921–40 delal v sekretariatu Društva narodov v Ženevi v oddelku za medn. prevoze, nato kot vodja Mandatne sekcije za bivše nem. in turške kolonije ter pri varstvu človekovih pravic. Zelo si je prizadeval za pravice koroških in primorskih Slov., zato je bil v zvezi z odv. J. Vilfanom (PSBL IV, 214–17), sodnikom Julijem Felaherjem in vodjo Manjšinskega inštituta v Lj. Vinkom Zormanom. Zaradi vojne so ga 1940 predčasno upokojili. V Bgdu je zaman iskal novo zadolžitev, zato se je vrnil v Švico. Pomagal je jsl. vojakom, ki so se tja zatekli, ilegalno pa bil s svojimi bogatimi zvezami z vzdevkom Bled od dec. 1941 do smrti verjetno najpomembnejši vezni člen med nekomunistično ilegalo v Sji in jsl. begunsko vlado ter zahodnimi zavezniki, saj so do njega vodili pomembni kanali za polit. in obveščevalne stike (inž. Janko Mačkovšek, PSBL II, 320–21, polk. Vladimir Vauhnik). Ko je umrl, je o smrti »Bleda« poročal tudi Radio London, Journal de Geneve pa je pisal o njegovi široki kulturi, liberalizmu, ki je bil povezan z dobrosrčnostjo, prijaznosti, skromnosti in diplomatskih vrlinah. Vauhnik je v pismu inž. J. Sodji o njegovi prezgodnji smrti zapisal: »To je bil strašen udarec za naše delo.« Po vojni so njegovega sina Vladimira (r. 10. jul. 1923 v Ženevi, evang. pastor) pri vojakih zaprli, nakar je bil »na zahtevo UDB za LRS prepeljan v centralne zapore v Lj. s ciljem, da bi se razčistilo delovanje njegovega očeta in njega z angl. obveščevalno službo« (arhiv MNZ).

Prim.: Žpk. arh. Črni Vrh nad Idrijo; podatki sina Vladimira iz Kranja, nečaka Marka Zalokarja iz Kalifornije in Damijane Zelnik iz Inštituta za narodnostna vprašanja v Lj.; Arhiv Ministrstva za notranje zadeve v Lj., ZA Mačkovšek ing. Janko, ZA Vauhnik Vladimir; Ernest Turk, Josip Jeras in Rajko Paulin, Dobrovoljci kladivarji Jugoslavije 1912–1918, Lj. 1936, 157, 170, 198; Dr. M., Vladimir Miselj, Journal de Geneve 4.-5. nov. 1944; pismo Vladimira Vauhnika Jožetu Sodji 24. jun. 1946; Vladimir Vauhnik, Nevidna fronta, Bs. As. 1965, 275, 301; Ruda Jurčec, Skozi luči in sence II., Bs. As. 1966, 319–45.

ij