Mercina, Marija (1948–)

MERCINA Marija, pisateljica, publicistka, strokovna pisateljica, r. 31. dec. 1948 v Postojni. Oče Pavel (1912–82), delavec, mati Hermina Vidrih (1915), gospodinja. Rod izvira z Goč in je sodeč po župnijskih knjigah verjetno povezan s Francem Ksaverjem M., Ivanom M. Starši so bili narodno zavedni, saj je bil oče zaprt 1931, celotna materina družina pa 1943 zaradi sodelovanja s partizani. Zaradi materine bolezni je dva razr. osn. š. obiskovala na Gočah, ostale pa v Ajdovščini, kjer je družina živela. Po gimn. v Novi Gor. (1962–67) je na Filoz. fak. v Lj. študirala slov. in primerjalno književnost, dodatno tudi franc. ter diplomirala 1974. Še pred tem se je omožila, nekaj mesecev delala v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini, od 1973 pa učila slov. na gimn. v Idriji. Po ločitvi se je preselila v Novo Gor. ter učila najprej na šolskem centru za blagovni promet (1979–90), nato pa na gimn. v Novi Gor. 1992 je dosegla naziv prof. svetnica. Kot prof. vrsto let vodi dijaške gledal. skupine, ki so za svoje predstave prejele več priznanj in nagrad (Zlata Linhartova značka 1991), o svojih izkušnjah pa je tudi večkrat pisala strok. članke (PrimSreč. 1987, Vzgoja in izobraževanje 1988, JiS 1994/95). Od 1989 vodi tečaje slov. za It. v Benečiji in Gorici, pripravila je več radijskih in TV oddaj o praktičnih vprašanjih slovenščine. O svojih metodičnih izkušnjah in pogledih na pouk slov. jezika je napisala več kot 15 člankov ter referirala na strok. posvetovanjih (Primorska srečanja 1992, 1994). S kritiškimi prispevki spremlja literarno in tudi splošno kulturno dogajanje v Primorskih srečanjih (od 1987), posega pa tudi na ožje strok. področje slovenistike: Kosmačeve medvejke (Sdb 1992, str. 683–92); Kam s Pleteršnikom (v priročniku Učna ura s slovarji, Lj. Zavod za šolstvo 1994). Konec osemdesetih let je pričela objavljati novele, najprej v PrimSreč, nato tudi v drugih revijah. Kasneje je te motive združila v sklenjeno zbirko novel Imena (Nova Gor. 1992). Navzven so razvrščene v dva sklopa (Imena, Hiša), ki ju zaokrožata dve samostojni pripovedi (Feniks, Gruden). V prvem delu knjige se nam razkriva ustvarjalni princip, ki postavi v središče domala vseh pripovedi očeta (moški princip življenja v vsej razumskosti kot značilni komponenti življenja). Vsako od pripovedi zaznamuje eden izmed Heraklitovih elementov: Raztegnica je npr. ime za vaško pot v vipavskih Gočah, v noveli pa se ob spominih na otroštvo in na vaško življenje pojavlja zemlja kot dominanten element; Šumljak je potok, v noveli pa se ob anekdotičnih utrinkih zarisuje voda; v Vrnjenem daru imamo v središču vetrove. Zadnje novele tega razdelka ne obvladuje ogenj, ki ga najdemo šele v zaključnem delu (Feniks), pač pa pripoved o pripovedovanju, tako da se nam razkrije, kako se »iz minulih dob vračajo že pokopani dogodki in ljudje«. Drugi razdelek s petimi novelami je po zgradbi zrcalna podoba prvega in ga obvladuje ženski princip, v njem pa je mozaik tudi sorodnih motivov, vendar podan tako stilno kot izpovedno z nasprotnega zornega kota. Nasproti razumski vertikali prvega dela je tu postavljena čustvena horizontala. Posamezne novele nam razkrivajo pripovedovalko na značilnih in pomenljivih življenjskih postajah: preraščanje punčke v dekle ter njeno osamosvajanje (Znova), vstop v svet ženske in materinskosti (Obiskovanje), razkroj in kriza varljivega zakonskega življenja (Vetrje) itd. Delo se nam tako razkrije kot premišljeno oblikovana pripoved, stkana iz drobnih vsakdanjih zgodb, ki jih najdemo kot semena, vržena v Vipavsko dolino.

Prim.: Osebni podatki; dokumentacija Goriškega muzeja in Goriške knjižnice F. Bevka; intervjuji: Marijana Remiaš (PrimSreč 1993, št. 151, str. 817); Neva Železnik (Otrok in družina 1993, št. 7/8, str. 19); recenzije: Mladina 23. nov. 1992, št. 50, str. 38 (Miha Bergant); PrimN 28. nov. 1992, št. 100 (Milojka Zižmond-Kofol); Delo 30. dec. 1992, št. 301 (Stanko Klinar); PDk-Republika 5. febr. 1993, št. 36 (Simon Bizjak); Literatura 1992, št. 28, str. 104 (Vida Mokrin-Pauer); PrimSreč 1993, št. 140, str. 82 (Zoltan Jan); PrimSreč 1993 1993, št. 146, str. 464 (Bojan Bratina); NL 18. nov. 1993, št. 1899 (Jurij Paljk).

Jan