Memon, Vladimir (1953–1980)

MEMON Vladimir, pesnik, r. 11. mar. 1953 v Celju, u. 20. maja 1980 v Lj. Oče Ciril, prof., mati Marija Brečko, medicinska sestra. Osn. š. v Kopru (1960–68) in vse razr. končal z odličnim uspehom. Sodeloval je tudi v literarnem krožku na šoli. Šolanje je nadaljeval na gimn., ki jo je z odliko zaključil 1972. Poleg študija je 4 leta uspešno urejal glasilo Maestral ter sodeloval v filmskem krožku. 1972 se je vpisal na FF U. v Lj. (A - primerjalna književnost, B – francoščina) in diplomiral v šol. letu 1977/78. Isto leto je kot dodatni B študij vpisal španščino na FF v Zagrebu in kot prvi slov. študent dobil devetmesečno štipendijo španske vlade za študij sodobne španske književnosti na U Complutense v Madridu (okt. 1978 do jun. 1979). Že med študijem se je intenzivno ukvarjal s filmsko kritiko in bil stalni sodelavec revije Ekran. V Pionirskem domu v Lj. je predaval o sodobnem filmu. Objavljal je prozo in poezijo v Obali in Primorskih srečanjih ter v osrednjih slov. revijah: Sodobnost, Dialogi, Problemi itd. Sodeloval je tudi z uredništvom kult. in liter. oddaj Radia Lj. v oddajah Literarni nokturno. Njegove pesmi so izšle v dveh samostojnih zbirkah: Meje (Lj., MK 1979 – zbirka je po pesnikovi smrti prejela nagrado Zlata ptica) ter posthumna zbirka Flamenko na sodu smodnika (Lj., CZ 1983). »Pesnik kristala in razlagalec razuma« je z omenjenima zbirkama ter s pesmimi in proznimi teksti, objavljenimi v liter. revijah, zapustil neizbrisno sled tako med slov. pesniki kot liter. teoretiki. Njegovo poezijo in njegovo prezgodnjo smrt povezujejo z usodami Murna, Ketteja in Kosovela. Ob izidu prvenca Meje so kritiki opozorili na nenavadno zrelost Memonove poezije. »Zbirka prinaša v slov. mlado poezijo razmišljanje in čutenje jezika, ki pozna namesto razkošne, neponovljive, a prav zato varljive in mnogokrat prazne govorice, jezik resnosti in prizadetosti, jezik, v katerem so se znova prebudile sanje črk, besed in rekel« (Denis Poniž). Posmrtna zbirka Flamenko na sodu smodnika pa je obogatena s spoznanji, ki si jih je pridobil med študijem španske književnosti v Madridu. M-ova poezija poudarja usodno navezanost na telo in čutnost. Izredno močan je ritem, tako da pesem zazveni v svojevrstno melodijo. »Predmeti otrpnejo na svoji površini, postanejo gladki, svetli in nepredirni kristali. Na telo in čutnost pa sta vezana tudi domišljija in življenjski nagon, s katerima se pesnik upira temeljni določenosti človeka: smrti. Njegova poetična imaginacija pa se prav s tolikšno silovitostjo bojuje proti redu skibernetizirane civilizacije« (Marjan Kovačevič). Nekatere pesmi so prevedene v tuje jezike in posthumno objavljene v posameznih revijah in antologijah.

Prim.: Podatki pesnikovega očeta; bibliografija pesnikove vdove Nine Kovič; PrimSreč 1980, št. 20, str. 94–96; 1983, št. 44, str. 439–40; Delo 29. maja 1980 in 31. maja 1990; Dnevnik 29. maja 1980; NR 1982/83, št. 9, str. 926; Knjiga 1983, št. 8–9, str. 473; PrimN 15. jul. in 30. sept. 1983 in 28. sept 1990; NRazgl 1983, št. 22, str. 646; Sdb 1984, št. 2, str. 196–201; PDk 17. maja 1984 s sl.

ViK