Matteucig, Giorgio (1940–)

MATTEUCIG Giorgio, biolog in potresoslovec, akademik, r. 7. jul. 1940 v Neaplju, kjer živi. Fašist. rasistični zakoni so razlog, da nosi materin priimek. Mati Rosalia je bila doma iz Gorenjega Tarbija in je sinu privzgojila globoko ljubezen do Benečije, ki jo redno z družino (sedem otrok) obiskuje. Oče je bil iz ugledne kretske družine. Maturiral je leta 1958 na neapeljskem klas. liceju Genovesi in se vpisal na Fak. za kemijo, predvsem zaradi slavnega raziskovalca F. Giordanija. Po njegovi smrti se je zaradi spremenjene usmeritve prepisal na biologijo in bil med učenci prof. B. De Lerma. U. študij je zaključil leta 1967 z raziskovalno nalogo o biofotogenezi bakterij. Za krajšo dobo je bil štipendist Min. za š. na Inšt. za biolog. in genet. U. v Neaplju. Kot pov. prof. za fiz. in labor. je učil na DTIS (ITIS) E. Fermi in v obdobju od 1970–71 do 31. jan. 1974 na DTIZ A. Rigi, ko je bil razrešen, ker je bil 1. nov. 1973 uradno imenovan za rednega asistenta na Inšt. za zool. Naravoslov. fak. U. Federico II. v Neaplju. Natečaj za rednega univ. asistenta na Biol. je zmagal 1971, naslednjega leta pa natečaj za univ. asistenta na Zool. Prelomnega pomena v njegovem razisk. delu je bil potres v Benečiji (1976). Začel se je zanimati za bioindikatorje, za biološke napovedovalce, za globalno nadzorstvo okolja in zaščito ogroženih vrst. Še zlasti se je zanimal za vprašanje napovedovanja potresov na osnovi opazovanja obnašanja živali in drugih živih bitij. Glede na fizikalno izobrazbo pa povezovati te znake s pojavi (podzemska temperatura, šumi in zvoki iz podzemlja), ki jih je mogoče proučevati po tem ključu. Rezultate primerjajo s statističnimi podatki o potresnih presledkih in premikih v zemeljski skorji. Kot predavatelj je veliko nastopal po raznih italijanskih potresnih področjih (tudi v Furlaniji in Benečiji) in se kmalu uveljavil v svetovnem merilu. Tako je preds. Medn. razisk. centra Before day, 15. jan. 1987 je bil imenovan za akademika, člana Rimske ak. Med. in Biol. znanosti, član je American Geophysical Union (AGU), član Seismological Society of America in združenja American Association for The Advancement of Science. Imenovan je bil v komisijo za nujne posege ob potresu 1980 in flagrejskih bradezijskih pojavih pri neapelj. obč. upravi in Deželi Campania. Bil je med organizatorji štev. znanstv. posvetov na vsedrž. in medn. ravni. Udeležil se je 1. medn. konference o potresnih predhodnikih (International Conference Earthquake precursors) ICEP v Tokiu (1986), istega leta je sodeloval na medn. konf. AGU. v San Franciscu, naslednjega leta na 2. konf. ICEP v Pekingu, leta 1988 je v Lizboni predaval na medn. konf. OZN o napovedovanju potresov in je bil sam sklicatelj 3. ICEP v Neaplju (Castel dell'Ovo). V Zborniku tega posveta, NA 1988, je izšla študija, soavtor je Roberto Farabone, Informatizzazione dei sistemi automatici di controllo dell'ambiente. Indijska Ustanova za vodno bogasto ga je 1989 povabila v New Delhi na posvet o možnosti preventive in lajšanju posledic naravnih katastrof. Leta 1990 je bil, v sodelovanju z videm. pokr. upravo sklicatelj 4. ICEP v palači Belgrado v Vidmu. V Zborniku, ki ga je izdala pokr. uprava, je izšla študija, soavtor Giovanni Parisi, Stimolazione fisica dell'attività dopamina idrossilassica. Leta 1991 se je udeležil 2., naslednjega leta pa 3. konf. Global Change v Washingtonu v priredbi Ustanov NASA, NOAA in ERIM (Ustanova za ekološka vprašanja države Michigan). Leta 1992 je z jap. kolegom Torijamo Hideom predaval v Münchnu na posvetu Space in Service of the Changing Earth v priredbi evr. vesoljske agencije ESA, EGS in DARA. Predstavila sta temo Anomalous bioelectric potentials of silk trees in Napels Zoo prior to an earthquake in May, 1991, izšla je istočasno v Proc Central Symposium of the International Space Year Conference, Munich Germany, 30 march–4 april, 1992 (ESA SP – 341, July 1992) in v Science Reports of Tokyo University n. 95–98, 1992. Po potresu, ki je 1980 prizadel Campanio in Basilicato, je napisal knjigo Terremoto: ecologia ed etologia, Napoli 1981, 2. izdaja 1987; ob posvetu ICEP v Neaplju 1988 je poskrbel za prevod dela sicilskega jezuita o. N. Longobardija, vidnega matematika, ki je deloval na Kitajskem z imenom Long Huamin. Ta je leta 1626 napisal Razpravo o potresih in vanjo vnesel vse dotedanje, še zlasti antično in renesančno znanje o tem pojavu. S tem se je na Kitajskem začelo dokumentirano preučevanje potresnih napovedovalcev. V Neaplju izdano delo nosi naslov Long Huamin – p. Longobardi, Sui terremoti e precursori. V sledečih dnevnikih in revijah je objavil več poljudnih člankov: Biologi italiani nov. 1987; Il Mattino 27. apr. 1984, 3. febr. 1994; La Repubblica 11. apr. 1984; Il Tempo 24. jun. 1984; Il Giornale di Napoli 9. avg. 1986; Il Gazzettino 6. sept. 1998; Il Messaggero Veneto 15. sept. 1998; Europeo 7. apr. 1994; Metropoli '80 maja 1994. Zadnja leta se je zelo angažiral proti tistim, ki zahtevajo ukinitev zool. vrtov. Kot zoolog in biolog zagovarja stališče, da je dolžnost človeštva, da z vsemi sredstvi, torej tudi z zool. vrti, ki naj bi jih posodobili, ohrani čim več živalskih vrst in podvrst, ker predstavljajo neprecenljivo genetsko bogastvo, ki bi ga lahko v naravi, če bi nekatere živalske vrste prepustili same sebi, resnično izgubili.

Prim.: Osebni podatki; Novi Matajur 1. sept. 1988, 2. avg. 1990, 22. nov. 1990; Messaggero Veneto 27. febr. 1994; M. D'Urso e G. Salvatore, Il cammino della ricerca biologica a Napoli, 1992; Podatki oddelka za Zool. U. Federico II., Napoli.

M. Tavčar