Marušič, Franjo (1906–1930)

MARUŠIČ Franjo, bazoviški junak, r. 4. mar. 1906 v Rocolu (predmestje Trsta), ustreljen na bazoviški gmajni 6. sept. 1930. Marušičevi so imeli v Rocolu svojo hišo. Oče Franc je bil po spominu nekaterih znancev tudi bančni urad., (umrl 1960), mati Katarina Kobal, gospodinja. Umrla mu je, ko je bil Franjo še majhen. Znanci so ga občudovali, ker je kljub mladosti s tako ljubeznijo in požrtvovalnostjo stregel bolni materi. Po njeni smrti se je oče ponovno oženil in imel še sina in hčer. Mačeha Franju ni bila naklonjena. – M. je obiskoval Ciril-Metodovo šolo pri Sv. Jakobu. Njegova učiteljica Pavla Hočevarjeva se ga spominja v svoji knjigi Pot se vije: »Nič posebnega ni bil, miren in tih. Kdo bi si mislil, da se bo tisti fantič razvil v junaka, pripravljen darovati svoje mlado življenje za svoj narod. « Po končanem šolanju se je zaposlil pri Živnostenski banki (pozneje banka Italo-Americana). Hodil je v službo, v prostem času pa se posvečal prosv. delu. Bil je preds. Mladinskega društva Rocol. Zelo rad je hodil na izlete. Nekoč je s slikarjem Jožetom Cesarjem plezal v Glinščici. Drugič spet so se zbrali Štrekelj, Marušič in Cesar ter odšli peš iz Trsta na Montaž. Drago Pahor piše v spominih, da je M. večkrat nastopal na prosv. večerih v mladinskih društvih. Spominja se takega večera v mladinskem društvu »Ladja« na Kontovelu. »Z Marušičem in mladincem Zorkom smo šli na gostovanje. Iz Barkovelj smo se vzpenjali v hrib in nosili s seboj temnomodre zavese, da smo ustvarili primerno ozadje našim recitacijam.« M. je bil dober recitator, mladina ga je navdušeno poslušala. Na predvečer rapalskega dne je bil M. v akciji. Tisto noč je odnesel slov. trobarvni trak v Lokev na grob ustanovitelja trž. mladinskega gibanja Svobodina Čoka. – Imel je zaročenko Milo Lah, sestro Cesarjeve žene Rože. Takoj po bazoviški tragediji je morala preko meje, ker ni imela miru pred fašisti. Zatekla se je v Kranj, kjer je živela močna skupina Primorcev. V Kranju je bil postavljen tudi prvi spomenik bazoviškim žrtvam – v Prešernovem gaju so postavili piramido. Že v letih 1926/27 so začeli faš. razpuščati mladinska društva. Mladini so ostali samo še izleti daleč v naravo, kjer so svobodno prepevali, še tu pod stražo mladincev, da bi ne prišlo do neljubega srečanja s faš. V posebno lepem spominu je ostal mladini izlet v Povir pri Sežani 1928. Tudi M. se ga je udeležil in bil celo zgovornejši kot običajno, kajti po značaju je bil resen in zaskrbljen. Tu pa je tudi recitiral in vzbudil med mladino veliko navdušenja. Vedno je bil aktiven, vedno delaven. – Toda prišel je april 1930 – zgodilo se je. M. so aretirali doma v Rocolu. Odpeljali so ga v koprski zapor in strašno mučili. Potem v Trst v Coroneo in spet mučenje in izsiljevanje priznanja za vsako ceno. »Danes vemo, pod kakšnimi okoliščinami so iztisnili priznanja. Neki očividec s procesa nam je pretresen pripovedoval, kako so obtoženci kazali svoje krvave prste skozi rešetke.« Dne 1. sept. 1930 se je začel v Trstu pred Posebnim sodiščem za zaščito države prvi tržaški proces proti 87 slov. in hrv. obtožencem, od teh jih je preiskovalna komisija 9 izpustila zaradi pomanjkanja dokazov, 26 jih je bilo odsotnih, eden je v ječi umrl. Razprava se je končala 5. sept. 1930 s štirimi obsodbami na smrt (Ferdinand Bidovec, Franjo Marušič, Zvonimir Miloš, Alojzij Valenčič), z dvanajstimi obsodbami na različna leta zapora in dvema oprostitvama. Po izrečeni obsodbi so faš. patrulje krožile po vsem mestu in deželi. Tržačani so se zaprli v svoja stanovanja, od koder so opazovali, kaj se dogaja po ulicah. Čul se je glas prodajalcev časopisov, ki so prodajali izredno št. Il Piccolo, ki je že tik po polnoči objavil obsodbo. Vse okoliške vasi so bile silno zastražene, posebno Bazovica in vse poti do mesta. Zavedne družine so prižgale brljivke ali sveče v svojih stanovanjih v znak žalovanja za štirimi mučeniki. Žrela topov vojnih ladij so bila obrnjena proti mestu. Kmalu po treh ponoči so se začeli vkrcavati na tovornjake na dvorišču koronejskih zaporov faš. (600 po številu) pod poveljstvom konzula Diamantia. Med njimi sta bila dva oklopna avtomobila. V enega so položili štiri nebarvane krste. Med dolgo vrsto karabinjerjev in faš. so slednjič prikorakali zvezani in v posebnem spremstvu štirje junaki. Z večjim številom karabinjerjev so stopili v oklopni avtomobil. Vsa karavana je odpeljala proti bazoviški gmajni. Tu so izstopili najprej faš., nato vsi člani izrednega faš. sodišča. Ko so se faš. razvrstili in so postavili štiri stole v bližino, so izstopile štiri žrtve. M. je bil vidno utrujen od nepopisnega napora, ki ga je prestal v dneh procesa. A še bolj vidna je bila posledica bolezni, ki ga je mučila ves čas zapora (bolehal je na jetrih). Čeprav je bil fizično strt, je korakal v smrt kot borec, zavedajoč se, da se žrtvuje za boljšo bodočnost svojega naroda. Ob 5. uri 43 minut 6. sept. 1930 je konzul Diamanti dal povelje za strel. Takoj po smrti so jih zabili v pripravljene krste in jih v strogi tajnosti pokopali na tržaškem pokopališču pri Sv. Ani. Po vojni so grob odkrili in uredili. Poseben odbor je naročil arh. Franju Kosovelu, da je izoblikoval spomenik in ga postavil na bazoviški gmajni (gl. Fr. Kosovel v Dodatku), spomenik so it. nasprotniki večkrat poškodovali. – Bazoviške žrtve so postale simbol borbe za enakopravnost slov. manjšine v It., istočasno pa navdih mnogim pisateljem in pesnikom, npr.: Karel Širok, Kako je bilo tebi, Marija, pri srcu takrat, v zbirki Kapelica, Lj. 1935; Drago Pahor, V pesti nam je stisnilo roke gorje, PDk 30. avg. 1970; Vekoslav Španger, Bazoviški spomenik, Trst 1965, ponat. 1986; Pavla Hočevar, Pot se vije, Trst 1969; Vid Vremec v celi vrsti razprav idr. (gl. Drago Pahor, Odmevi bazoviških žrtev v slov. umetnosti, JKol 1973, 103–15 in JKol 1980, 89–93).

Prim.: Osebni arhiv; OZE NŠKT; Vekoslav Španger, Bazoviški spomenik, Trst 1986, sl. pri str. 128, sl. spomenika v Bazovici in Kranju; Utripi, Trst, dec. 1975–mar. 1976, 14–23; trž. časopisi ob obletnicah.

Min. Pah.