Martin, Ezio (1921–2012)

MARTIN Ezio, univ. prof., prevajalec, urednik, po rodu Provansalec, r. 8. nov. 1921 v Turinu, toda otroška leta je preživel v trgu Bussoleno (Valle di Susa). Oče Giovanni Onorato, učitelj, mati Irene Barral, gospodinja, umrla že 1924. Osn. š. pri očetu v Bussolenu, niž. gimn. v Susi in že tedaj je znal in uporabljal štiri jezike: provansalščino, it., franc. in piemonteščino, klas. maturo je dosegel 1939 v Turinu. Vpisal se je na Fak. za književnost in študiral klas. jezike, 8 let pa je študiral tudi violino. Febr. 1941 so ga vpoklicali k alpincem in po šoli za rezervne častnike so ga mar. 1942 kot podporočnika dodelili alpincem divizije Cuneense in poslali v Rusijo. Po dveh mesecih ob Donu se je zaradi izpitov vrnil v It. Febr. 1943 so ga poslali v Jul. krajino in njegov bataljon se je utrdil na Kneži (obč. Tolmin). Za Slovence se je že prej zanimal, zdaj pa je začel študirati slov. po slovnici Marice Gregorič, nadaljeval pa po Nemčevi slovnici in Budalovem Slov. cvetniku. V Kneži si je našel dekle Marijo Kuštrin-Kumrovo in se z njo poročil v Turinu 8. jul. 1951, ko so ji šele po tretji prošnji izdali potni list (hčerki: Irena 1954 in Helena 1956). Seznanil se je z vsemi ljudmi v vasi in širši okolici in se tako dobro naučil slovenščine, da jo govori brez naglasa in napak. Po krajši internaciji v Borovnici se je sept. 1945 vrnil domov in 1. jul. 1947 doktoriral iz primerjalnega jezikoslovja. Ker ni našel primerne službe, se je preselil v Francijo in se 8. mar. 1948 ustavil v Lyonu, se vpisal na U in se preživljal z ročnim delom. 1950 je postal asistent it. jezika in civilizacije na Visoki šoli za trgovino. Sodeloval je pri kult. življenju it. kolonije, pisal v emigrantski list Voce d'ltalia iz Pariza, bil ustanovni član kult. društva Dante Alighieri, sekcija Lyon, 9 let vodil pev. zbor Pro Ticino idr. V Lyonu je učil do 1966, potem je odšel v Pinerolo in poučeval 20 let. Bil je med pobudniki provansalskega kult. prebujenja v mestu, ustanovni član, tajnik in sodelavec glasila provansalske kulture La Valaddo, predaval o narodnostnih in kult. vprašanjih Provanse in 4 leta vodil pev. zbor v Mentouli v Val Cluzonu. L. 1989 je iz zdravstvenih in družinskih razlogov stopil v pokoj. – M. so v Bukovem in Kneži povedali za Bevka, začel se je zanimati za njegovo delo in prevedel v it. njegovo mladinsko povest Pesterna. Po večletnem iskanju založnika je izšla 1957 v Locarnu kot La Bambinaia in prevajalec pravi o knjigi: »Ko sem zagledal tisto publikacijo, sem ostal zaprepaden. Ilustracije so bile idiotske čačke, ki niso bile vredne počenega groša; toda najhujše je bilo, da so bili besedilo sramotno okrnili, da bi ga lahko stlačili v 36 strani, standardno številko za zvezke Edizioni Svizzere per la Gioventù. Štiri poglavja od osemnajstih so bila v celoti izločena, ostala pa so bila tupatam nerodno okrnjena. Zaradi tega je bila veljava povesti resno oškodovana, še več, uničena« (Zaliv 1979, št. 1–2, 38). L. 1959 je izdal pri Paravii v Turinu bevkovo Pesterno in Tovariša pod naslovom Ragazzi soli (145 str. in 12 večbarvnih podob; ponatis 1965). Iz Bevka je prevedel še: Kaplan Martin Čedermac, Legende, Pastirci, Grivarjevi otroci, Mati Polona in Mrak za rešetkami. Izšel je samo Mrak za rešetkami kot Crepuscolo (ZTT Trst 1989, uvod Elio Apih), rkp. Kaplana Martina Čedermaca in Legend pa je poklonil Knjižnici Fr. Bevka v Novi Gorici. Prevedel je še: Prežihov Voranc: Doberdob, Janko Jurančič: Južnoslovanski jeziki, Matej Bor: Ples smeti, Bratko Kreft: Balada o poročniku in Marjutki, Ivan Pregelj: Dom gospe matere Serafine, Boris Pahor: Nekropola, Ivan Cankar: Slavnostni govor in Blage duše! (vse je ostalo v rkp.). Na izrecno avtorjevo željo je prevedel v it. knjigo Tone Ferenc: Fašisti brez krinke. Dokumenti 1941–1942, Mrb. 1987. Izšla je kot La provincia italiana di Lubiana. Documenti 1941–1942. Izdal jo je Istituto Friulano per la Storia del Movimento di liberazione, Udine 1994, 582 str. (gl. PDk 20. mar. 1994, 18). – Z Bevkom si je začel dopisovati 21. maja 1951 in do 23. avg. 1970 mu je Bevk poslal 240 dopisov: 104 pisma, 4 dopisnice in 132 razglednic. Vse to je M. komentirano izdajal v Zalivu pod naslovom Bevkovo dopisovanje z menoj (Zaliv 1977, št. 58–59, do vključno 1983, ko je brez napovedi prenehalo, čeprav je na koncu pisalo: »Nadaljevanje sledi«). Izšlo je 77 pisem in več razglednic. M. je pisal komentarje v it., v slov. so rkp. prevedli Al. Rebula, M. Kacinova in Radoslava Premrl. V Zaliv je pošiljal tudi kratka poročila, daljši zapis je Iz dnevnika 1957 (Zaliv 1985, 38–48). Svoje vojaško življenje na Slovenskem je nazorno in z veliko naklonjenostjo do Slovencev opisal v daljših spominih Izjemnost in beda nekega obdobja (Zaliv 1988–90). Podpisal se je z materinim dekliškim priimkom Barral. – Nabavil si je Zbrana dela slov. pesnikov in pisateljev, literarne zgodovine in vrsto novejših leposlovnih del.

Prim: Mar. Brecelj, Dr. Ezio Martin, Vestnik založbe Lipa, Koper 1961, št. 13–14 s sl. (povzetek pogovora z avtorjem o prevajanju predvsem Bevka); Isti, Bibliografija prevodov iz slov. leposlovja, Le livre slovène IX/1971, 13; E. Martin, Bevkovo dopisovanje z menoj, Zaliv 1977–83; J. Moder, SLNP, 181; B. Pahor, Napoved nove plovbe, Mrb. 1992, 119–20; Alojz Rebula, Provansalec po rojstvu, Slovenec po srcu. Intervju z Eziom Martinom, Clc Zvon, junij 1993, 69–85 s sl. (Rebula je postavil vprašanja in prevedel odgovore).

Jem.