Margon, Milko (1913–1983)

MARGON Milko (Bogomil), duhovnik, r. 25. febr. 1913 v Trstu, župnija Katinara, u. 18. avg. 1983 v Ankaranu, pokopan v Truškah. Oče Mihael, carinar, mati Marija Barič. Sred. š. je opravil v Malem semenišču v Gor., tudi bogoslovje v Gor. V mašnika je bil posvečen v Trstu 28. jun. 1936. Prvo službeno mesto je imel v Predloki, od koder je skrbel za župnijo Tinjan (1. sept. 1936 – 31. jan. 1938). Od. febr. 1938 do 31. avg. 1939 je bil župnij. uprav. v Dekanih, a je moral zaradi pritiska it. oblasti zapustiti župnijo. Poslali so ga na Suhorje, kjer je ostal do konca apr. 1942. Od tu je moral bežati, ker so ga osumili sodelovanja s partizani. Imenovan je bil za kaplana vikarja pri Sv. Justu v Trstu in je bil uslužben tudi na škofiji. A v Trstu ni ostal, ker je bil imenovan za vojaškega kaplana. Pot ga je vodila v taborišče Cairo Montenotte (Savona), kjer je dva meseca in pol pomagal ljudem. Bil je nekaj časa tudi prefekt v škofij. zavodu v Este (Padova). 1. jan. 1944 je bil nastavljen za župnij. uprav. in nato za župnika v Truškah (slov. Istra). Nekaj časa je upravljal župnijo Pomjan, dalj časa pa župnijo Marezige. Od 1950 do 1962 je bil dekan krkavške dekanije. Aktiven župnik v Truškah je bil skoro 40 let, vse do smrti. – Malo pred velikonočnimi prazniki 1944 so ga Nemci zaprli. Zdi se, da je šlo za pomoto. Verjetno so iskali duhovnika Jakoba Marinška, ki je bil pred Margonom v Truškah in je zbežal. Na posredovanje škofa Santina so ga spustili iz zapora, tako da je lahko obhajal Veliko noč v svoji opustošeni župniji (Nemci so 1. okt. 1943 zažgali župnišče). M. so Nemci tik pred razsulom spet prijeli, a ga takoj izpustili. Bog je dal M. lepe talente: prodornega duha, močno voljo, blago srce, krepak glas. »Trudil sem se, da bi vedno vršil svojo dolžnost. Pred vojsko sem delal in se trudil, da bi čimbolj zavrl poitalijančevanje našega ljudstva. To so delali vsi primorski duhovniki. Med vojsko sem imel na razpolago dve opredelitvi: ali za SS ali za NOV. Opredelil sem se po svoji vesti za NOV. Vse moje delo je obstajalo v izvrševanju telesnih del usmiljenja. Nasičeval sem lačne in zbiral hrano, oblačil sem s svojo obleko gole in raztrgane, dal sem svoje čevlje bosim, zbiral sem zdravila za bolne in ranjene, reševal sem naše ljudi iz rok Nemcev. Kjerkoli sem mogel, sem pomagal in tolažil. Po vojski sem se skušal vživeti v nove razmere, da bi mogel uspešno vršiti svoje poslanstvo» (osebno pismo 15. apr. 1982). – Bil je nosilec številnih visokih državnih odlikovanj in drugih družbenih priznanj.

Prim.: Osebni podatki; ŠkATrst; Poročila slov. škofij. sept. 1983; Družina 29. nov. 1981; Delo 28. avg. 1983; Letopis Cerkve na Slovenskem 1985, 278.

Škerl