Primorski slovenski biografski leksikon

MARCOLA Franc, misijonar, r. 29. avg. 1911 v Breginju, u. 15. sept. 1986 v bolnišnici sv. Jožefa v Cartagi v Kostariki. Oče Anton, delavec, mati Alojzija Rakar. Imel je štiri brate in štiri sestre, med prvo svet. vojno sta mu umrla brat in sestra, po rojstvu zadnje sestre pa še oče. Tako je morala mati sama vzrediti in vzgojiti sedem otrok; vcepila jim je globoko vero, poštenje in delavnost. Otroci so si morali že zgodaj poiskati kruha pri dobrih ljudeh v domači vasi in drugod. Franc je odšel po svetu s petnajstim letom. Breginjski rojak Anton Češornja, takrat župnik v Ukvah, (gl. čl.), mu je preskrbel službo pastirja pri dobri družini v Ovčji vasi. Na pašo je večkrat vzel molitvenik in molil, zato je Češornja materi svetoval, naj bi ga dala v kak samostan, toda sin za to ni imel veselja. Končno se je župnik obrnil na salezijance v Turinu in ti so obljubili, da bodo sami prevzeli stroške šolanja. M. je odšel v Turin in po enem letu noviciata v Chieriju pri Turinu 14. dec. 1934 naredil prve zaobljube. Da bi mati pospešila njegovo šolanje, je morala večkrat prosjačiti po Kobariškem Kotu, pri sorodnikih v Sužidu, pomagal je Češornja in družina iz Ovčje vasi. Počasi mu je zorel misijonski poklic, zato je šel po posredovanju žpka Češornje v Srednjo Ameriko in v Cartagi v Kostariki nadaljeval študije. Teologijo je dovršil v San Salvadorju in bil 23. sept. 1944 posvečen v duhovnika v Sv. Tekli. Bil je srečen, da je pri 33 letih postal duhovnik, in to srečo je izrazil tudi s tem, da je dal novomašniške podobice natisniti tudi v slov. Nadaljeval je študij in postal prof. in ravn. salezijanskega zavoda v Masavi v Nikaragvi. Tu je s svojo dobroto spreobrnil neko bogato grofico, ki mu je zapustila vse premoženje, M. ga je odstopil salezijancem. Ob krvavem prevratu v Nikaragvi so ga dvakrat postavili k zidu za streljanje in to ga je tako pretreslo, da je dobil Parkinsonovo bolezen, da se je tresel po vsem telesu. Zdravil se je v Milanu in dec. 1979 se mu je zdravje toliko popravilo, da se je vrnil v Nikaragvo. 30. spet. 1979 ga je papež Janez Pavel II. odlikoval z redom križa za Cerkev in papeža. V Nikaragvi je ostal do 1983, ko se je zaradi poslabšanja zdravja in težkih polit. razmer preselil nazaj v Cartago v Kostariki. V malem semenišču je nadaljeval z duhovniškim delom, dokler ni popolnoma omagal. – Predstojnik Oscar Rodriguez je o M. zapisal: »Gospod Fr. Marcola je 37 let goreče in z ljubeznijo deloval med ubožnejšo mladino v Masavi, kjer so ga imeli zelo radi in ga spoštovali. Bil je zares božji človek: velikodušen, radodaren, zvest, požrtvovalen v svoji službi, iskren, preprost, mož globoke vere, vedno pripravljen pomagati vsakemu pomoči potrebnemu, zaupanja vreden in zanesljiv prijatelj, svetovalec, služabnik vseh« (Salezijanski vestnik 1988, 31–32).

Prim.: Fr. Rupnik, Misijonar Fr. M., Dom, Čedad 1987, št. 22 s sl.; Isti, F. M., Salezijanski vestnik, Lj. 1988, št. 2, 31–33 s sl.

Jem.

Jevnikar, Martin: Marcola, Franc (1911–1986). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi925090/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. december 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 20. snopič Dodatek M - Ž, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1994.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine