Primorski slovenski biografski leksikon

MANZINI Mario, učitelj, r. 4. mar. 1902 v Podbonescu (Pulfero), u. prav tam 21. sept. 1947, pokopan je v Briščih. Oče Armando, mati Regina Cher. Učiteljišče je dovršil v Špetru ob Nadiži, potem je s pomočjo bratranca Vincenza (gl. čl.) doktoriral na U. v Neaplju. Poučeval je na it. šolah v tujini, v Tunisu in Sarajevu. Poznal je glasbo in igral violino. Po 8. sept. 1943 se je vrnil v domovino in poučeval v občin. osn. šolah. Pod nem. kozaško okupacijo je ustanovil z župnikom A. Cuffolom in zdravnikom Manlijem Fruchom neke vrste odbor za javno blaginjo, ki naj bi blažil nastope različnih vojaških oddelkov, ki so se menjavali pri okupaciji Benečije, od Nemcev, republikancev, kozakov, mongolov, slov. partizanov, garibaldincev, beneške čete itd. Poznanje ruskega jezika je bilo odločilno, da kozaki niso požgali Laz kot maščevanje za partiz. napad. Čeprav je imel zasluge, so ga po vojni sumili, da je prijatelj Slovanov (»filoslavismo«), 3° CVL ga je nadzoroval, doživljal je sramotitve, žalitve in nasilja. Njegovo znanje slovenščine nam je zapustilo samo prevod Cankarjeve črtice La sigaretta del mattino, ki je izšla v videmskem dnevniku »Liberta« dne 19. apr. 1947.

Prim.: Lastni arhiv.

L. Chiabudini

Chiabudini, Luciano: Manzini, Mario (1902–1947). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi925050/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. oktober 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 20. snopič Dodatek M - Ž, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1994.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine