Mankoč, Milka (1866–1954)

MANKOČ Milka (Ljudmila, it. Emilia), narodno-obrambna delavka, r. 2. jun. 1866 v Trstu, u. 23. okt. 1954 v Lj. (pokop. v Mariboru). Oče Jakob, veletrgovec, mati Marija Obersnu (Obersnel). Osn. š. v roj. kraju (seveda it., ker slov. tedaj ni bilo), nato še sred. š. pri uršulinkah v Lj. Tako je od doma in iz š. govorila slov., it. in nem., sama pa se je naučila še rusko, franc. in angl. V sorodstvu je ohranjeno izročilo, da so bratje M. kot najmlajšo sestro prosili, naj se ne poroči, ker so njene 3 sestre umrle po porodih. To potrjuje tudi njena prijateljica Marica Nadlišek-Bartolova (PSBL I, 38–39). Tako je ostala samska in se posvetila narodnoobrambnemu in karitativnemu delu. 1887 so v Trstu ustanovili žensko podružnico DCM, bila je to prva tovrstna podr. na vsem slov. ozemlju in je štela 110 članic. DCM je v Trstu vzdrževala po dve osn. š. pri Sv. Jakobu in v ul. Acquedotto ter več otr. vrtcev v mestu in okol. M. je bila soustanoviteljica te podr., bila je izbrana za blagajničarko in ta posel je opravljala 15 let. Vmes je bila 1888–89 celo preds., pa je to čast kmalu odložila. Po 15 letih ni želela biti več v odboru, ostala pa je preglednica računov, njeno delo za družbo pa se ni veliko spremenilo. Marica Bartolova je njeno delovanje opisala tako: »Pred Božičem postaja njeno stanovanje izdelovalnica otroških oblek; tu se striže, meri, šiva, izbira, nabira, da se o Božiču oblečejo ubogi slov. otroci. In ko roma pred božičnimi prazniki od hiše do hiše vedno radostnega srca, jo sprejemajo z veseljem vsi in vsi ji radi plačajo svoj narodni davek. Seveda je ona in njena rodbina vedno med prvimi in najdarežljivejšimi darovatelji ob vsaki priliki! Ob 25-letnici ženske podružnice DCM so praznovali tudi 25-letnico delovanja M. in slavnostna govornica Zinka Rybář (PSBL III, 261) je tedaj poudarila, da je M. duša vse podružnice. Njeno znanje jezikov ji je omogočalo, da je veliko potovala, ne samo po Evropi, tudi po Mali Aziji in Egiptu. S prihodom It. v Trst in nastopom faš. je prenehalo delovanje DCM in je bilo treba iskati nove oblike. M. je bila med prvimi 4 pobudnicami, ki so 1922 ustanovile v Trstu Žensko podporno udruženje. Poleg nje so bile še Marica Bartolova, Milka Martelančeva (PSBL II, 366–367) in Antonija Slavikova (PSBL III, 383). V krogu tega Udruženja so iste pobudnice osnovale tudi revijo ŽS. M. se je postopoma začela seliti v Sjo. V svojem stanovanju v Lj. na Dunajski cesti 65 (okrašenem s portreti njenih domačih) oz. v uti na vrtu se je zbiralo mnogo Prim., za vsakega je imela dobro besedo s svojim altovskim glasom v svoji značilni govorici, ki jo je prinesla iz očetove hiše v Trstu. V Sji ni več javno delala. V Mariboru je 1922 v Maistrovi ulici kupila hišo in jo dala na razpolago svoji nečakinji Mariji (Meri), hčeri svoje sestre Antonije Sterger. Marija je bila poročena z generalom in pesnikom Rudolfom Maistrom. Generalova družina je od tedaj dalje bivala v tej hiši, R. Maister je bil od 1923 upokojen. »Maistrov dom v Mariboru je bil nekakšen salon umetnikov« (B. Hartman). Ob smrti so M. tudi pokopali v grobu rodbine Maister.

Prim.: Mrliška knjiga matičnega urada Lj. 1954; 25-letnica ženske podr. DCM v Trstu: E 12. maja 1912; Slov. ilustr. tednik 23. maja 1912 s sl.; SPor 25. in 29. okt. 1954 (osmrtn. in zahv.); M. Bartolova, Milka M-eva, KDCM 1913, 25–28 s sl.; V. Bartol, Mladost pri Sv. Ivanu, PDk 12. febr. 1955 s sl.; P. Hočevar, Pot se vije, Trst 1969, 74, 121; B. Hartman, Rudolf Maister, Lj. 1989, 25–29, 35, 184, 191; Almanacco e guida scematica per Trieste 1888–1902; Guida generale di Trieste 1900–1915; Samo Pahor, Rodbina Mankoč, gradivo, tipkopis 1994.

Ry