Mainati, Nicolo Giuseppe (1760–1842)

MAINATI Nicolo Giuseppe, zgodovinar, r. 24. febr. 1760 v Trstu. Oče Costantino Badoerio, poveljnik na trg. ladji, ki je u. na poti v Carigrad, ko je bilo M. 2 leti; mati Antonia Bresaucich. M. se je že mlad posvečal gimn. in filoz. študijem in zgodaj čutil poklic za samostansko življenje. Po nasvetu p. Giacinta Kleza je stopil v frančiškanski red v Rimu 1777, napravil slovesne zaobljube in prevzel ime Giuseppe Maria. Po bogoslovnih študijih in mašniškem posvečenju 10. jul. 1785 je bil najprej vodja gregorijanskega petja, nato učitelj novincev v samostanu S. Pietro Montorio na Gianicolu. Ko so Francozi 1798 zasedli papeško državo, je bil izgnan iz Rima in se je 1800 vrnil domov. Zaprosil je in dosegel, da je postal svetni duhovnik. V Trstu je bilo veliko pomanjkanje duhovnikov, zato ga je škof I. Gaetano Buset de Feistemberg rad sprejel in mu dodelil mesto cerkovnika pri Novem sv. Antonu. Po 2 letih je postal začasni kpl. v lazaretu sv. Tereze. Njegova zasluga je bila, da je bila speljana prevozna pot od ul. sv. Mihaela, Madonnine in Bosca do stolnice. Zelo je skrbel za ljudi. 1805 je dosegel premestitev 200 bolnikov iz Benetk v lazaret v Trst. 1807 je postal cerkovnik trž. stolnice: 1827 ga je škof Antonio Leonardis imenoval za stolnega vikarja, kar je ostal do smrti. Njegovo veliko veselje je bilo brati knjige, ki jih je dobil iz ukinjenih trž. samostanov. Hotel je postati filolog, zgodovinar, pisatelj. Prva M-jeva knjiga je bila zbirka molitev kot priprav na praznik Marije sedem žalosti, v velikih časteh v Trstu (1806). 20 let pozneje so izšli Dialoghi piacevoli in dialetto vernacolo triestino s prevodom v it., z dodatkom 8 pisem trž. škofa P. Bonoma o domači zgodovini in s tlorisom nekdanjega Trsta. Vrednost knjige predstavlja zapis starodavnega trž. narečja. Poskusil se je tudi v domači zgod. Prvo tako delo je: Estratto delle materie piú interessanti che riguardano le antiche costumanze ed il sistema della veneranda chiesa cattedrale di San Giusto di Trieste stabilite dai 22 canonici aall'anno 1439 sino all'anno 1515. Spis je izgubljen. Kar zadeva spis Vita e martirio del glorioso san Giusto e de'santi Servolo, Sergio, Bacco, Lazzaro, Apollinare, Primo, Marco, Giasone e Celinao, Eufemia e Tecla sorella, Giustina e Zenone, protettori della città e portofranco di Trieste, kljub drugačnim uvodnim izjavam, gre v glavnem za objavo teksta, ki ga je našel pri p. Ireneu della Croce. Pri naslednjih M-jevih delih Croniche ossia memorie storiche sacroprofane di Trieste in Croniche ossia memorie storiche di Trieste estratte dalla storia del P. Ireneo della Croce carmelitano scalzo con annotazioni e aggiunte gre za objavo dela neizdane kronike omenjenega redovnika Irenea z dodatki, ki jih je povzel po časn. Osservatore Triestino. M-jeva zasluga pri tem je, da je zbral in objavil zgod. Trsta in prikazal pomen zgod. Irenea della Croce.

Prim.: Archeografo triestino, Trst 1890, XVL, 224–30; Vita e martirio del glorioso san Giusto e dei santi. . . Benetke 1816 (tisk. Picotti); Croniche ossia memorie storiche sacro-profane di Trieste, Benetke 1817, 1818 (Picotti); Croniche ossia memorie storiche antiche di Trieste, B. 1819 (Picotti); Jacopo Pirona, Attinenze della lingua friulana date per chiosa ad una iscrizione del MCIII., Videm 1859, str. 8; Cimeli dell'antico parlare triestino, Arch. triest., Trst 1879–1880, VI., str. 199: Regesto delle pergamene del reverendissimo capitolo cattedrale di Trieste, Arch. triest., Trst 1878–1879, V., idr.; Storia della città di Trieste del p. Ireneo della Croce, Trst 1878, II., str. 32 (tisk. Balestra).

Har.