Mačus, Franjo (1905–1974)

MAČUS Franjo, ekonomist, javni delavec, r. 7. jan. 1905 v Trstu, u. 22. jan. 1974 v Buenos Airesu. Oče Franc, policist, mati Josipina Miklus, gospodinja, oba doma iz gor. okolice. Osn. š. je obiskoval v Trstu, konec prve svet. vojne se je družina preselila v Mrb. Že 1920 je opravil dvoletno trg. š., naslednjega leta se je zaposlil v mrb. Mestni hranilnici, kjer je ostal v službi vse do 1938, ko je za tri leta prevzel ravnateljstvo rudnika Peklenica v Murskem Središču. Ob tem je postal vsestranski strokovnjak za davčne zadeve, zemljeknjižne posle, likvidacijo kmetskih dolgov, hranilnično pravo itd. Nad deset let je vršil posle revizorja Zveze jsl. hranilnic v Lj. in Zgbu. Poleg tega je tudi uspešno študiral, saj je opravil izpite in maturo na realki (1929), 1933 diplomiral na Ekonomsko-komercialni visoki š. v Zgbu. L. 1939 pa promoviral za doktorja ekonomsko-komercialnih znanosti v Benetkah s tezo o Agrarnih dolgovih v Jsl in o zakonodaji v zvezi z njihovo odpravo. – Takoj po prihodu v Mrb. se je vključil v organizacijo Sokol in postal celo načelnik mrb. župe. Bil je nasprotnik komunistov ter je skušal društvo »očistiti komunističnih infiltrirancev«. Polit. je zelo aktivno delal v Jugoslovanski nacionalni stranki ter je bil dolga leta član strankinega mestnega odb. Bil je aktiven športnik, najprej tekmovalec v odbojki, nato pa mednar. sodnik za odbojko. V tej športni disciplini se je v drž. merilu odlikovala tudi njegova žena. 1931 je objavil informativni priročnik Odbojka. Dva meseca po nacistični okupaciji je bil odpuščen iz službe brez odpravnine, ker pa mu je nato grozila tudi aretacija, se je umaknil v Lj. Kot štajerski begunec je imel težave z zaposlitvijo, želel se je kot strokovnjak zaposliti pri hranilnici lj. pokrajine, tudi kot trgovski dopisnik Jutra, vendar je dobil le začasno službo pri založbi in tiskarni Jugografika (Neografika). Pri tem mu niso dosti pomagala tudi priporočila oziroma znanstva z bivšimi liberalnimi ministri. V začetku 1943 pa je postal tudi sodni izvedenec pri lj. okrožnem sodišču. – V polit. pogledu je kljub nekaterim pogovorom s predstavniki OF ostal njen nasprotnik. Bil je sicer član t. i. Štajerskega odbora, deloval pa je tedaj kot član Samostojne demokratske stranke (SDS) v okviru liberalnih oziroma sokolskih organizacij. Postal je član Sokolskega vojnega sveta, član gospodarskega odbora Napredne delovne skupnosti in sodeloval tudi pri izdajanju ilegalnega četniškega glasila Svoboda ali smrt. Zaradi ilegalnega delovanja so ga 1943 it. oblasti zaprle, a je bil kasneje po zaslugi intervencije škofa Rožmana izpuščen. Poleti 1942 je ob angl. porazih na fronti E. Kardelj želel močneje udariti tudi po lj. pristaših Draže Mihailovića ter je Zdenki Kidrič svetoval, da bi bilo poleg drugih dobro likvidirati tudi Mačusa. – Po kapitulaciji It. se je M. z nekaterimi drugimi liberalnimi in katol. nasprotniki OF umaknil v Rim, kjer je po nekaterih poročilih imel stike tudi z Vatikanom. Po osvoboditvi Rima je sodeloval v neformalnem t. i. Slovenskem narodnem odboru, ki ga je vodil takrat že bivši minister Miha Krek. Odb. si je prizadeval navezati stike z zah. zavezniki ter jim predočiti nujnost zasedbe Sje, da bi se preprečila pričakovana dominacija komunistov ob koncu vojne. Doma mu je bila na podlagi označbe »narodni izdajalec« in na podlagi poročila Udbe zaplenjena imovina. – Po nekajletnemu bivanju v It. se je M. – ker ni uspel priti v ZDA – priključil množičnemu valu slov. izseljencev v Argentino. Po začetnih eksistencialnih težavah je postal najprej zastopnik General Motorsa, zatem pa samostojni gospodarski svetovalec. Bil je aktiven tudi v emigrantskem polit. življenju; kot član izvršnega odbora SDS je bil dolga leta podpreds. Narodnega odbora za Sjo. Med drugim je bil izbran tudi za starosto Osrednjega odbora za obnovo jsl. sokolstva v izseljenstvu. Občasno se je oglašal tudi v emigrantski publicistiki.

Prim.: Rasto Mačus (ustna izjava); Zgod. arhiv Ministrstva za notranje zadeve Lj. (VOS-II-1, 4. 7. 1942, Elaborat Mačkovšek-Novakove grupe, str. 338); Klic Triglava 9. avg. 1969: F. Lubej-Drejče, Odločitve, Lj. 1980, 213, 340; M. Šnuderl, Dnevnik 1941–45, I, Mrb. 1993, 99.

Mlakar