Muzio, Girolamo (1496–1576)

MUZIO Girolamo (Girolamo Muzio Giustinopolitano), pesnik, teolog, zgodovinar in politik, r. 22. mar. 1496 v Padovi, u. 1576 v Panaretti blizu Firenc. Oče Cristoforo je poučeval leposlovje v Kopru in tu je dobil M. prvo izobrazbo v gramatiki in retoriki. Kasneje se je izobraževal pri priznanih literatih: Rafaelu Rogiu, Battisti Egnaziu, Vettorju Faustu idr. Večji del življenja je služil po različnih dvorih ter za vladarje, papeže, kardinale in vojvode opravljal razne diplomatske in uradne posle, obenem pa se izobraževal in liter. ustvarjal. Bil je tipičen predstavnik humanizma in renesanse, zazrt v grško in rim. klasiko in viteško kult. svojega časa. Zgodnejša dela so bila posvečena predvsem poeziji, jezikoslovju in politiki ter so nastajala tja do leta 1548, ko je potoval po Lombardiji, Piemontu, Franc., Flandriji in nem. deželah ter za krajša obdobja služboval na dvorih v Ferrari, Pescari, Nizzi in Milanu. Po letu 1548 se je začel ukvarjati z verskimi vprašanji in se v času protestant. gibanja povsem opredelil za rim. kat. Cerkev in papeško kurijo. Postal je celo eden najbolj zagrizenih nasprotnikov heretičnih naukov in luteranstva ter dobil vzdevek »malleus hereticorum«. Najbolj so poznani njegovi srditi napadi in polemike s koprskim škofom Petrom Pavlom Vergerijem, zajeti v zbirki pisem Vergerianae (1549–50), in v prvem delu Lettere Cattoliche (1551). Z njimi je povzročil, da so Vergeriju odvzeli koprsko škofijo in ga je inkvizicija neusmiljeno preganjala; zatekel se je v Nemčijo in sodeloval s P. Trubarjem. M. je polemiziral tudi z drugimi heretiki, kot npr. s fra Bernardinom Occhinom iz Siene (Le Mentite occhiniane), z Giovannijem Brenzijem (La Cattolicha), zwinglijancem Enricom Bullingerjem (Il Bullinger riprovato) idr. M. se je v delu Istoria sacra tudi prvi lotil luter. teologa – istrskega rojaka M. Flaciusa Illyrica oz. njegovega obširnega dela Centuriae Magdeburgenses. Najbolj ustvarjalno, plodno in srečno obdobje svojega življenja pa je M. preživel na dvoru turbinskega vojvode Guida-Ubalda II., kamor je prišel 1553. Šele tu se je skoraj v celoti posvetil študiju in obrambi katol. Cerkve ter neutrudno izdajal številna dela, med katerimi so pomembna predvsem Duello (1550), Risposte cavalleresche, Cattolicha disciplina dei principi, Antidoto cristiano, Eretico infuriato in številna druga. Papež Pij V. ga je za nekaj let poklical v Rim in mu poveril nalogo, da uradno nastopa v obrambi katol. Cerkve in njene doktrine. Dajal mu je zadostno podporo za brezskrbno življenje, ki pa se je s papeževo smrtjo 1572 znova sprevrglo v nenehno borbo za vsakdanji kruh. Po krajšem službovanju pri kardinalu Ferdinandu de Medici je na stara leta našel zatočišče pri prijatelju Lodovicu Capponi v Panaretti blizu Firenc, kjer je pri 81 letih tudi umrl. M. je bil eden izmed najplodovitejših liter. ustvarjalcev svojega časa. Večina del, izmed katerih jih je le dvoje napisanih v latin., je izšla že za njegovega življenja. Manjši del je bil tiskan po njegovi smrti oz. je ostal v rokopisu. Njegov liter. opus je zbran v najrazličnejših bibliotečnih in arhiv. ustanovah po It. in drugih deželah, kjer je potoval in bival. Za njegovo ožjo domovino Istro je poleg zbirke pisem Alla nobilissima città et popolo justinopolitano, namenjena konservativnim krogom koprskega plemstva ter posameznim znancem in prijateljem, pomemben tudi ep L'Egida v 10 knjigah, ki v prostih verzih opisuje nastanek mesta Kopra, vendar nima kake večje zgod. vrednosti.

Prim.: EncIt XXIV, 174; Stankovich, Biografia II, 196–235.

Žitko