Mušič, Zoran (1909–2005)

MUŠIČ Zoran (Anton), v tujini MUSIC Antonio, akad. slikar in grafik, r. 12. febr. 1909 v Gor. Oče Anton iz Šmartnega, učitelj, mati Marija Blažič iz Kostanjevice, učiteljica. Osn. š. je obiskoval na Koroškem in Štajerskem, kamor se je družina preselila ob začetku 1. svet. vojne. Po končani realki in učiteljišču v Mrbu se je vpisal na akademijo v Zgbu, kjer je študiral v letih 1930–34 (L. Babić, V. Becić in M. Tartaglia). Za njegov nadaljnji razvoj je pomemben obisk Madrida 1935, pa tudi slikarska potovanja 1935–40, v največji meri pa bivanje v Dalmaciji v letih 1936 do 1942. 1937 je postal član kluba Neodvisnih. 1943 se je preselil v Benetke, 1944 ga je gestapo odpeljal v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je nastala zbirka risb o nacističnih grozodejstvih. 1945 se je vrnil v Benetke, kjer se je kmalu vključil v razstavno dejavnost (prve razstave: v Cavallinu in v Piccoli Gallerii). 1951 je v Cortini d'Ampezzo dobil Premio Parigi, ki so jo podeljevali franc. kritiki mladim ital. slikarjem. Leto pozneje je pripravil v Galerie de France prvo samostojno razstavo ter si kasneje uredil tudi atelje. Kot eden izmed vidnejših predstavnikov École de Paris si je s številnimi razst. po Evropi in Sev. Ameriki pridobil mednar. ugled. Uveljavil se je v slik., grafiki (litografia, jedkanica, akvatinta), risbi in ilustr., torej je po tehnični plati v enaki meri slikar kot grafik, menjava olje, pastel, gvaš in razne grafične zvrsti, ki druga drugo dopolnjujejo v emocionalnem in tehn. smislu; prav to izrazito prepletanje raznih medijev je pomembno vplivalo na mlade. M. je edini slov. slikar, ki živi in dela v tujini, kjer se je tudi uveljavil kot umetnik evrop. formata, čeprav so njegovi največji slikarski dosežki inspirativno le vezani na domovino. »M., ki ga je sicer umetniško formirala zgb. akademija ter razmere v predvojni slov. umetnosti in ga nekoliko sprostilo iz norm barvnega realizma šele študijsko bivanje v Španiji, ni le mojster tonskih občutij, temveč njegove barve postajajo čiste in žive, tradicionalno impresionistično občutje motiva pa spodbuja zanimivo obravnavanje slikovne ploskve, ki predstavlja trdno koloristično kopreno, stkano iz sožitja krepkih in bežnih barvnih potez, lis in madežev« (Jure Mikuž). Za prvo polovico petdesetih let je za M-evo ustvarjanje značilno vizualno in pomensko krčenje ter problemsko osredotočanje. Oddaljil se je od predvojno ljubih dalmatinskih motivov ter se predal simbolni govorici hieroglifskih znakov različnih izvirov. K Istri, Krasu in Dalmaciji se je M. ponovno vrnil po letu 1956, ko, vzgledujoč se po načelih evrop. lirične abstrakcije, ustvari svoj lastni abstraktni vzorec. Okoli 1960 so tudi barve intenzivnejše in temnejše, slikar pa »ohranja značilno tehniko vpijanja svetlejših barvnih lis v temnejše in obratno, s čimer umerja njihovo potencialno vizualno nasilnost v nežne prehode muzikalnih občutij« (J. Mikuž). M-ev opus bi lahko razdelili na več dokaj ostro ločenih ciklov: obdobju M-evih »Konj« v prelomu štiridesetih in petdesetih let sledi obdobje »oblin«, ki doseže svoj višek okoli leta 1955, temu pa kratko obdobje »sestavljenk« v letih 1958–59; cikel »Izžgana zemlja«, ki se je izčrpal v letih 1960 in 1961, je »verjetno notranje bogatejši pa tudi najzapletenejši izmed vsega, kar je M. ustvaril doslej« (Z. Kržišnik). Obdobju »Cortinskih likov« (1963–64), ciklu slik in listov iz cortinskega bazena sledi obdobje, ki predstavlja nekakšno sintezo vsega, kar je naslikal doslej. Znova se pojavi »Konj«, tokrat kot »obstojen element slike, trden gradnik njenega ravnovesja in notranjega ritma« (Z. Kržišnik). Cikli it. in zatem apeninskih motivov predstavljajo povratek k figuraliki. 1970 se M. povsem nepričakovano vrne k motivom dachauskih mrličev. Cikel »Nismo poslednji« je pretresljivo globoka izpoved človeškega trpljenja in smrti. Z zadnjim ciklom »Kamnite pokrajine« proti koncu osemdesetih let se je ponovno vrnil h krajini. M. nedvomno sodi med redko pomembne in samosvoje umetniške osebnosti sodobnega likovnega ustvarjanja. Nagrade: nagrada Premio Giuliano (beneški Biennale, 1950), nagrada Paris (Cortina d'Ampezzo, 1951), nagrada Prix de Paris (Cortina d'Ampezzo 1952), glavna nagrada za grafiko (beneški Biennale, 1956), nagrada OLO Lj. (II. mednar. grafična razst. Lj., 1957), nagrada UNESCO (beneški Biennale, 1960), velika nagrada za slikarstvo (Biennale Internazionale di Mentona, 1973), Jakopičeva nagrada (1979), velika častna premija (14. mednar. grafični bienale v Lj., 1981). 1970 je prejel najvišje priznanje franc. vlade »vitez umetnosti«, 1981 so ga izvolili za zunanjega dopisnega člana SAZU. Samostojno je razstavljal 1937 v Bgdu (s F. Šimunovićem), 1938 v Lj. (z M. Galando in M. Malešem), 1939 v Bgdu (s F. Šimunovićem), 1940 v Mrbu (s K. Putrihom) in v Bgdu (s F. Šimunovićem), 1942 v Lj., 1944 v Trstu in Benetkah, 1946 v Benetkah in Trstu, 1947 v Benetkah, 1948 v Rimu in Zürichu, 1949 v Milanu, Génèvi in Benetkah, 1950 v Rimu, 1951 v Trstu, 1952 v Parizu, 1953 v Parizu in New Yorku, 1954 v Bruslju, Philadelphiji, Parizu in Rimu, 1955 v Milanu in Londonu, 1956 v Benetkah in Parizu, 1958 v Parizu, 1960 v Parizu, Benetkah, Lj. in Zgbu, 1961 v Zürichu, Londonu, Dürenu, Wuppertal-Elberfeldu in Milanu, 1962 v Saarbrückenu, Münchnu, Oslu in Braunschweigu, 1963 v Benetkah in Marseillu, 1964 v Parizu, Baslu in Baden-Badnu, 1965 v Kasslu, Mannheimu, Lübecku in na Reki, 1966 v Trieru, Gradcu, Braunschweigu, 1967 v Lj., Düsseldorfu, Nürnbergu, Parizu in Milanu, 1969 v Londonu, 1970 v Parizu, 1971 v Münchnu, Bruslju in Bologni, 1972 v Parizu, 1973 v Madridu, 1977 v Kopenhagnu in St. Etiennu, 1978 v Oslu in Parizu, 1979 v Gorici in Bgdu, 1980 v Benetkah. Sodeloval je na številnih mednar. razst., npr. na mednar. grafičnih bienalih v Lj., Tokiu, na Documenta v Kasslu, na razst. franc. in it. umetnosti... Njegova dela se nahajajo v številnih privatnih in drž. zbirkah, gal. in muzejih.

Prim.: Biografski in bibliografski podatki do leta 1967 so v katalogu: Zoran Kržišnik, Zoran Anton Mušič, retrospektivna razstava, 17. apr. do 7. maja 1967, Moderna gal. Lj.; Giuseppe Mazzariol, Music, Palazzo Attems, 6 gennaio -25 febbraio 1979, Gorizia; A. Bassin, Zemlja kot izpovedna tema, LD 15. apr. 1967; J. Mesesnel, Kultivirana, subtilna barvitost, Delo 5. maja 1967; Mar. Tršar, Likovni zapiski, NRazgl 27. maja 1967, str. 254; Mil. Bambič, Z. Mušič v Torbandena, PDk 2. nov. 1967; L. Bizjak, »Za nami pridejo drugi«, PrimN 29. jan. 1971; Bogd. Pogačnik, Mušič v Galerie de France, Delo 7. jan. 1971, And. Novak, K še zmeraj neznani deželi, Delo 6. jan. 1973; Mil. Rener, Mušičeva retrospektiva v salonu palače Attems, PDk 14. jan. 1978; Manca Košir, »Pariz je tudi danes središče umetnosti...« 7 D 26. apr. 1979; Mar. Zlobec, Slika nastane, kadar sama hoče, Delo 13. jan. 1979; Luigi Danelutti, La Mediata «Imagerie« di Music, Il Piccolo illustrato 10. febr. 1979; Fulvio Monai, Music nella sua Gorizia, Picc. 14. Jan. 1979; Zoran Kržišnik, Slikar-grafik v središču poglavitnih tendenc evropske likovne umetnosti, PDk 15. apr. 1979; Isti, V življenjski areni kot umetnik naše pokrajine, Delo 10. apr. 1979; L. Bizjak, Razstava Z. M. v palači Attems, PrimN 12. jan. 1979; Slov. likovna umetnost 1945–1978, I, Moderna galerija, Arhitekturni muzej, Lj. 1979; Odinea Cupin, »Slikar mora posredovati izključno občutke, s katerimi je v svoji notranjosti prepojen«, PDk 24. avg. 1980; Fr. Udovič, Goričanu Z. M. prva nagrada na 14. mednar. grafičnem bienalu, PDk 13. jun. 1981; M. Z., Umetnika Černigoj in Mušič zunanja dopisna člana SAZU, PDk 3. maja 1981.

Nsn.