Mrak, Jožef (1709–1786)

MRAK Jožef, jamomerec, šolnik, slikar, graditelj klavž, r. 25. febr. 1709 v Idriji, u. tam 13. ali 14. avg. 1786 – po rudniških aktih 13., po mrliški knjigi pa 14., J. Pfeifer daje prednost rud. arh. Podpisoval se je Joseph Mrakh. Oče Janez, mati Helena. O njegovem življenju še ni vse pojasnjeno, zlasti ne vemo nič o njegovi mladosti in morebitnem šolanju do 1736. Največ temnih mest je odstrl J. Pfeifer v članku Idrijski rudniški jamomerec Jožef Mrak (Prispevek za življenjepis) v Zborniku IR XXVI-XXVII (avg. 1984 še v tisku). Sedemindvajsetleten se je 1736 redno zaposlil pri rudniku živega srebra v Idriji. Že ob nastavitvi je bil med praktikanti, saj se je 1737 že podpisal kot namestnik jamomerca. V jamomerskih veščinah je bil učenec Fr. Antona pl. Steinberga, idrij. rudniškega predstojnika, sicer pa odličnega kartografa (r. na gradu Kalc pri Zagorju). V času, ko je bil zaposlen kot namestnik jamomerca oz. pozneje jamomerskega mojstra, je opravljal številna druga naročena ali poverjena mu jamomerska in zemljemerska dela v Idriji in zunaj nje. Tako je 1743 narisal karto svinčenega rudnika v Polšniku v Zasavju na Dolenjskem, ki že kaže vso njegovo domiselnost v uporabi perspektive in stranskega pogleda. Leto kasneje je izdelal odlično zrisano reliefno karto Idrije z rudniškimi napravami, ki jo hrani arh. dvorne komore na Dunaju. Prav tako je bil 1744 član komisije za zgraditev Belčnih klavž, izmeril pa je tudi tedaj načrtovano novo cesto Idrija–Godovič. 1745 so mu zaupali izvedbo načrtov za novo žgalnico in mapiranje predela ob reki Belci (tloris, profil, prospekt), ki je bil poslan dvorni oblasti. 1750 so ga poslali k baronu Hagwitzu, predstojniku železarskega obrata v Eisenaerzu na Štajerskem, da bi jim izdelal nove mape. M. je s svojo strokovno sposobnostjo daleč presegal zmožnosti prejšnjih idrijskih jamskih risarjev in se ni omejeval le na jamomerstvo, temveč je izvrševal tudi zemljemerska naročila. Kot odličen strokovnjak za tovrstna dela je slovel tudi zunaj deželnih meja. 1754 ga je dvorna komora spet poklicala na Štajersko, da trasira novo cesto Eisenaerz–Trofajach. Odlično mu je uspela 1761 gozdna mapa idrijskih (rudniških) gozdov. V letih 1762–64, ko so idrijski rudarji in nameščenci sledili svinčevo rudo na obsavskem območju (okoli Slatnika, Malnika in Polšnika), pa tudi ob Savinji pri Zidanem mostu in Laškem, je bila njegova pomoč dragocena, kartiral je namreč to področje. Iz 1764 pa je ohranjena M-ova karta cinobrovega kopa v Ostrogi pri Tržiču. V to plodno in delavno M-ovo življenjsko obdobje spada tudi poslikava žup. c. Marije Vnebovzete v Spodnji Idriji, kot pove kronogramski napis, ki ga nosi angel na traku (1762). Ko so 1965 obnavljali in pleskali notranjščino, so pod skoraj sto let staro plastjo Čeferinovih slikarij (iz let 1866–73) ponovno odkrili, po dobrih dvesto letih od nastanka, M-ove freske, ki jih je v celoti razkril in restavriral akad. sl. Izidor Mole. Četudi kaže M-ova poslikava v nekaterih posameznostih dokaj skromno prevzemanje nedoseženih vzorov (nekakšna provincialna inačica zadnjega odmeva iluzionističnega slikarstva lj. šole), je kljub tem oznakam po sodbi J. Kavčiča M. vendarle soliden freskant in bi smeli reči, da je – kot cerkljanska Sv. Ana, ki je glavni spomenik našega baroka v arhitekturi, tudi dekoracija J. M. temeljni kamen baročnega slikarstva na idrijsko cerkljanskeim ozemlju. Celotna dekoracija je namenjena romarskemu značaju cerkve in nazorno pripoveduje obiskovalcu svetopisemsko izročilo o Mariji in o raznih njenih delih. Pripoved je zgrajena od pev. kora prek obočnih kap do prezbiterija, kjer se obrne nazaj in konča v prizoru štukaturnega okvira (po J. Kavčiču). O tem M-ovem slikarskem delovanju v rudniškem arh. ni sledu, le neki starejši akt (iz 1741), v katerem rudnik predlaga za M. nagrado, ker je z lastnimi barvami poslikal katafalk v spomin za umrlega cesarja Karla VI., M. imenuje slikarja, kar bi najbrž pomenilo, da se je M. pred redno zaposlitvijo v rudniku poklicno ukvarjal s slikarstvom. Kakor se sicer kažeta risarsko-oblikovalska spretnost in domiselnost v vseh njegovih tehn. ponazoritvah zemljišča, rudniških jam ali v načrtih za objekte, še posebej spričujejo njegovo čisto veselje do slikarstva tiste njegove risbe, na katerih je ob znameniti peči, v kakršnih so nekateri rudarji naskrivaj, po tihotapsko talili rudo v živo srebro, naslikal tudi človeka, rudarja, iz katerega dihata zadeto psihološko stanje in pristno ozračje tedanjega časa (1778). – Kot šolnik, učitelj strokovnih predmetov, je M. deloval v dveh obdobjih. 1752 je bila v Idriji ustanovljena (sicer najbrž le za nekaj letnikov) strok. šola za geodete. 28. apr. 1752 je namreč M. dobil z Dunaja odlok, da sme v njej poučevati temeljne jamomerske predmete, se pravi geodezijo, geometrijo in risanje. Ko je čez nekaj let ta šola prenehala z delovanjem, so v Idriji ustanovili novo strok. šolo, to je bila mineraloško-metalurško-kemijska šola, v kateri so bili temeljni predmeti poverjeni rud. zdravniku in znamenitemu botaniku J. A. Scopoliju, medtem ko je jamomerstvo poučeval M. M. je torej eden naših prvih strok. šolnikov. Ta, lahko bi rekli, Scopolijeva idrijska šola je bila, žal, ukinjena po njegovem odhodu iz Idrije 1769. O M-ovem delovanju v zadnjem obdobju njegovega življenja ni veliko znanega. Kljub vsej strok. in znanst. slavi je s sedmimi otroki in ženo živel skoraj v pomanjkanju (veliko olajšanje za družino je bila zaposlitev sina Antona, prav tako uspešnega jamomerca pri rudniku), dokler v 78. letu ni umrl kot »jubilarni« jamomerec. In kar je še bolj čudno, tisto področje M-ove znanstvene domiselnosti, ki danes vzbuja pozornost raziskovalcev evrop. tehn. razvoja v preteklosti – klavže, prav tako ostajajo nekam zakrite in neomenjane ob sicer precejšnjem številu drobnih podatkov v zvezi z M-ovo dolgoletno službo pri rudniku. Največje pričevanje o M-ovem globokem tehn. znanstvenem umu so prav gotovo klavže na Idrijci same zase, ki jih univ. prof. in rektor Albert Struna imenuje (1966) »slovenske piramide«, raziskovalec slov. izumiteljev Sandi Sitar pa o njih trdi (1982) takole: »Te klavže so po razsežnostih in učinkovitem delovanju brez primere med tovrstnimi tehničnimi spomeniki v svetu.« Klavže na Idrijci so 153 let služile svojemu namenu, se pravi plavljenju lesa za rudnik, nakar so leta 1927 to opustili (zadnjič so klavže delale pred veliko poplavo 1926). »Izmed zidanih klavž so bile po kapaciteti najmočnejše in tudi najlepše klavže na Idrijci. V zeleni, s smrekami porasli soteski 3270 m pod izvirom Idrijce, kjer sta obrežji najbližji vsaksebi, je potok v nadmorski višini 707 m zajezen z mogočnim zidovjem. Takoj pod pregrado vzdolž struge se padec nenadoma poveča tako, da voda po strugi skoraj pada. Na drugi strani pregrade proti vodi pa se širi skoraj vodoravna kotlinica, kjer rastejo iz naplavin redke vrbe in se semtertja vzpenjajo skale in večji kamni. Obrežje je skalovito in klavža stoji na živi skali. Zidovje klavže je zgoraj debelo 10,80 m. Na sprednji strani je stena nagnjena v razmerju 1 : 4 nad potokovim dnom, ki je široko 18,0 m in je zidovje od brega do brega dolgo 41,40 m. Da bi pregrada lahko kljubovala vsakršni vodi, je v sredini svoje debeline zagozdena med štrleči skali tako, da ima v navpičnem prerezu na sredi spodaj v strugi le 11,30 m dolžine. V zidovju je dvoje 3,80 m širokih in 5,60 visokih kanalov z vrati. Skoznje je drla voda, padala 4 m globoko v strugo in nosila s seboj les. Danes teče skozi vrata skromen potoček, mlada Idrijca.« (Iz opisa v Mazijevi knjižici, 1955). Klavže na Idrijci so visoke 13,50 m, gradili pa so jih po nekaterih podatkih 5, po drugih pa dve leti; končane so bile 1772, kakor pove kronogram na eni izmed plošč v zidovju. Napis na eni izmed kamnitih plošč je hkrati skoraj edino pisano pričevanje o avtorstvu te izjemne graditeljske zasnove. Napis na dveh najzanimivejših ploščah, ki stojita druga pod drugo, je tak: »Sub Theresia caesare et Iosepho conregente / comes ab Inzaghi consiliarius / has cataractas biennio / fieri fecit / ingenio Iosephi Mrakh / laboresque Bernardis Sohaeber / extiti.« M. vsekakor spada med prve slov. tehn. strokovnjake, priznane učene može našega razsvetljenstva. Svojo veliko naravno inteligenco si je znal, kot je videti, v glavnem sam izobraziti v mladih letih in je v nekaterih veščinah daleč prekosil svoje vzornike in učitelje. Tudi če bi pozabili na njegovo izredno uspešno jamomersko in zemljemersko delo ali pa šolništvo in slikarstvo, nam M. še vedno ostaja kot pravi zasnovatelj klavž na Idrijci, se pravi kot pomemben ustvarjalec, ki za svoje področje tudi v svet. razmerjih nima vrstnika. Njegove klavže, ki kot svojevrstni tehn. spomenik slov. naroda spet privabljajo znanstveno zanimanje sveta, so zdaj pod spomeniškim varstvom in zanje skrbi Mestni muzej v Idriji, katerega ravn. J. Bavdaž je veliko storil za njihovo ponovno spomeniško ovrednotenje in popularizacijo. Moralo je poteči dvajset let po Mazijevi knjižici o klavžah, da je M. spet postal aktualen. Skoraj po tridesetih letih od te knjižice pa smo želeli zvedeti za pravo letnico M-ove smrti (J. Pfeifer), zato spada dvestoletnica njegove smrti pač v leto 1986 in ne 1982, kot so ugibali nekateri avtorji ob pisanju jubilejnih člankov zaradi domneve, da je umrl 1782, ker je takrat Balthasar Hacquet v znanem delu Oryctographia Carniolica objavil tudi M-ovo podobo. M. je bil namreč sodobnik in sodelavec ne le kartografa Steinberga, temveč tudi svetovnoznanih učenjakov, rud. zdravnikov Scopolija in Hacqueta. Za nas je pomembno, da je bil M. domačin, ki je zrasel iz ljudstva.

Prim.: Krstna knjiga II, 1705–1754/1709, 25. febr.; Mrliška knjiga II, 1784–1793, str. 34; S, Mazi, Klavže nad Idrijo, Lj. 1955; V. Schmidt, Zgod. šolstva in pedagogike na Slovenskem I, Lj. 1963–1966; J. Kavčič, Ob restavraciji Mrakovih fresk v Spodnji Idriji, IR X, 1965, št. 4, 125–28; Naši znameniti tehniki, uredil A. Struna, Lj. 1966 (Scopoli in Hacquet); J. Šorn, Jožef Mrak kot geodet in risar, Kron XXIII, 1975, št. 2, 94–101; J. Petkovšek, J. A. Scopoli, njegovo življenje in delo v slov. prostoru, SAZU, Lj. 1977; B. Korošec, Naš prostor v času in projekciji, Lj. 1978 (Steinberg in Mrak), 93–96, 119–22; S. Sitar, Načrtovalec slov. piramid, življenje in tehnika, XXXIII, 1982, št. 9, 10–17; J. Škrlj (Škerlj), Klavže – slov. piramide, Obz 82, št. 1, 40–43; J. Škerlj, Jožef Mrak – veljak slov. geodetske znanosti ob 200-letnici smrti, Obz 82, št. 9, 661–64; M. Breznik in L. Žužek, Sigurnost u eksploalaciji naših najstarijih brana, Separat saopštenja sa XII. kongresa Jugoslavenskog društva za visoke brane u Budvi 1982, 3–11; L. Žužek, Klavže na Idrijskem – tehnični spomeniki (ob 200-letnici smrti Jožeta Mraka, njihovega projektanta), Gradbeni vestnik, Lj. 1983 (32.), št. 10, okt. 1983, 207–10; J. Pfeifer, Idrijski rudniški jamomerec Jožef Mrak (Prispevek k življenjepisu), Zbornik IR, XXVI-XXVII (avg. 1984 še v tisku).

Pšč.