Mlakar, Alojzij (1900–1994)

MLAKAR Alojzij, misijonar, prevajalec, jezikoslovec, r. 7. jun. 1900 v Divači pri Sežani, živi na Mirenskem Gradu. Oče Jernej, mizar, mati Marjeta Vehar. Enorazr. osn. š. je dovršil v Divači, 4. razr. na Grabnu v Lj., klas. gimn. v Lj. (1912–17), nato je stopil v Misijonsko družbo lazaristov in opravil noviciat v Gradcu in Lj. Od 1918–21 je obiskoval ostale razr. na Škof. klas. gimn. v Šentvidu nad Lj., bogoslovno fak. v Lj. (1921–26) ter bil posvečen 27. febr. 1926. Kmalu po novi maši je odšel z vlakom misijonarit na Kitajsko, od koder pa se je moral po dveh letih vrniti zaradi bolezni (15. dec. 1928 do jan. 1931). Nastanil se je na Mirenskem Gradu, a 17. dec. 1934 so ga faš. zaprli. Ko so mu prebrskali sobo, so našli »prevratne in slov. spise« – nekaj izrezkov takrat dovoljene Goriške straže. Hoteli so pač uničiti zadnji slov. samostan v It. Med izpraševanjem na kvesturi ga je hotel kvestor udariti, češ da je »sacerdote indegno«, 10. jan. 1934 pa so ga »za kazen« izgnali v Jslo. Šest let je bil v misijonski hiši v Radečah pri Zidanem mostu, kjer so imele usmiljenke provincialno hišo in noviciat. Ob prihodu Nemcev je prišel v Lj. in bil tu do jeseni 1945 ravn. noviciata. Zatem je bil skoraj devet let superior na Mirenskem Gradu, od 1959 do 1963 je deloval v Bgdu, kjer je bil tudi učitelj novincev in ravn. noviciata. Zdaj živi na Mirenskem Gradu, kjer se je z vso vnemo trudil za obnovo cerkve in samostana. Poleg skrbnega dela Al. Trontlja je tudi M-eva zasluga, da je Grad zazelenel in zacvetel. M. se je veliko ukvarjal z raznimi jeziki, posebno z etimologijo. Na Gradu je vodil c. pevski zbor. Iz franc. je prevedel tri knjige: Shrijvera, Dobra volja (Lj. 1966), v listu za bolnike Prijatelj pa sta izšli: Pastorelli, Teža in veličina bolezni (1972–76) in Chevasnerie, D. J., Blagor vsem, kateri trpite (1976–80). Njegove predloge za izboljšavo besedila v novem slov. misalu in bievirju so močno upoštevali. – Njegov brat Ernest, pisec, r. 9. jan. 1897 v Divači, je padel na soški fronti pri Gorici 16. avg. 1916 (Ajševica pri Novi Gorici, grob ni znan). V jeseni 1910 je začel gimn. v Celju, potem je bil gojenec Misijonske družbe lazaristov. Po peti gimn. so ga mobilizirali in poslali v oficirsko šolo, ker pa ni hotel govoriti nemško, so ga iz nje odslovili. Na soški fronti ga je raztrgala granata. Od 1913 se je ukvarjal z abstinenco in sodeloval s članki v mesečniku Zlata doba. Protialkoholno glasilo (izh. 1907–20): Vince brca okrog srca, Alkohol in melanholija, Pijanska bandera, Krovec... Ur. Bogoljuba je 1921 izdalo v Lj. knjižico Rožica s Krasa – Življenjepis vzornega mladeniča Ernesta Mlakarja (56 str.). Napisal jo je lazarist Al. Pintarič. Druga izd. je izšla 1944 pod naslovom Življenjepis Ernesta Mlakarja.

Prim.: Vprašalna pola Al. M.; Naš rojak na Kitajskem KolGMD 1930, 112–16 s sl.; župn. arh. Divača; ŠkATrst; arh. Mis. družbe v Lj.; Družina mar. 1976.

Škerl